244. člen
(nastanek pravnih posledic začetka stečajnega postopka)

(1) Pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka.

(2) Če je sklep o začetku stečajnega postopka na podlagi pritožbe razveljavljen, v ponovnem postopku pa je sodišče znova izdalo sklep o začetku stečajnega postopka, velja, da so nastale pravne posledice začetka stečajnega postopka z dnem, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka na podlagi prvega sklepa o začetku stečajnega postopka.

245. člen
(prenos pooblastil na upravitelja)

(1) Z začetkom stečajnega postopka prenehajo pooblastila dolžnikovih zastopnikov, prokuristov in drugih pooblaščencev za zastopanje dolžnika in pooblastila poslovodstva dolžnika za vodenje njegovih poslov.

(2) Z začetkom stečajnega postopka upravitelj pridobi pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov iz drugega odstavka 97. člena tega zakona.

(3) Upravitelj mora najpozneje naslednji delovni dan po začetku stečajnega postopka izvajalce plačilnega prometa, ki vodijo dolžnikove transakcijske račune, obvestiti o začetku stečajnega postopka.

246. člen
(prenehanje veljavnosti dolžnikovih nalogov in druga plačila v breme dolžnikovega transakcijskega računa)

(1) Z začetkom stečajnega postopka nehajo veljati nalogi za izvedbo pravnega posla ali drugega pravnega dejanja za račun dolžnika, ki jih je dolžnik izdal pred začetkom stečajnega postopka, če ni v drugem ali tretjem odstavku tega člena ali drugem zakonu za posamezno vrsto naloga drugače določeno.

(2) Začetek stečajnega postopka ne vpliva na veljavnost dolžnikovega naloga, ki ga je prejemnik naloga izvršil v osmih dneh po objavi oklica o začetku stečajnega postopka, če ob izvršitvi naloga ni vedel za začetek stečajnega postopka, če ni v zakonu za posamezno vrsto naloga drugače določeno.

(3) Začetek stečajnega postopka ne vpliva na veljavnost dolžnikovega naloga za plačilo v breme njegovega transakcijskega računa, če je izvajalec plačilnega prometa, ki vodi ta transakcijski račun, obvestilo upravitelja o začetku stečajnega postopka prejel, ko naloga po pravilih, določenih z zakonom, ki ureja plačilne storitve ni več mogoče preklicati.

(4) Po začetku stečajnega postopka ponudnik plačilnih storitev ne sme izvršiti nobenega plačila v breme denarnega dobroimetja insolventnega dolžnika na podlagi sklepa o izvršbi ali sklepa o prisilni izterjavi, razen plačila do višine denarnega dobroimetja po stanju ob začetku stečajnega postopka v skladu s 3. točko četrtega odstavka 132. člena tega zakona, tudi če do takrat, ko so izpolnjeni pogoji za izvršitev tega plačila, določeni v ZIZ ali zakonu, ki ureja davčni postopek, še ni prejel sklepa izvršilnega sodišča ali davčnega organa o ustavitvi postopka izvršbe po šestem odstavku 132. člena tega zakona.

(5) Prepoved iz četrtega odstavka tega člena ne velja za plačila, katerih izvršitve takrat, ko je izvajalec plačilnega prometa prejel obvestilo upravitelja o začetku stečajnega postopka, po pravilih, določenih z zakonom, ki ureja plačilne storitve ni več mogoče preklicati.

247. člen
(prenehanje veljavnosti dolžnikovih ponudb)

Z začetkom stečajnega postopka nehajo veljati ponudbe, ki jih je dal stečajni dolžnik pred začetkom stečajnega postopka, razen če je naslovnik sprejel ponudbo do začetka stečajnega postopka.

248. člen
(odpoved najemnih in zakupnih pogodb)

(1) Z začetkom stečajnega postopka pridobi stečajni dolžnik pravico odpovedati najemne in zakupne pogodbe (v nadaljnjem besedilu: odpovedna pravica), ki jih je sklenil pred začetkom stečajnega postopka, z enomesečnim odpovednim rokom, ne glede na splošna pravila, določena z zakonom ali pogodbo, o pravici odpovedati najemno ali zakupno pogodbo, ki bi se uporabljala, če nad stečajnim dolžnikom kot najemnikom ali najemodajalcem ne bi bil začet stečajni postopek.

(2) Če stečajni dolžnik uresniči odpovedno pravico, začne odpovedni rok teči zadnji dan meseca, v katerem je druga pogodbena stranka prejela izjavo stečajnega dolžnika o odpovedi, in poteče zadnji dan naslednjega meseca.

(3) Uresničitev odpovedne pravice po prvem in drugem odstavku tega člena ne posega v pravico druge pogodbene stranke od stečajnega dolžnika zahtevati povrnitev škode, ki jo je imela zato, ker je bila odpovedna pravica uresničena v nasprotju s splošnimi pravili iz prvega odstavka tega člena.

(4) Druga pogodbena stranka mora svojo terjatev za povrnitev škode iz tretjega odstavka tega člena prijaviti v stečajnem postopku in se plača iz razdelitvene mase po pravilih tega zakona o plačilu terjatev upnikov.

249. člen
(zadržanje zastaranja terjatev stečajnega dolžnika)

Zastaranje terjatev stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov ne teče v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka.

250. člen
(zasledovalna pravica)

(1) Prodajalec, ki mu kupnina ni bila v celoti plačana, ima pravico zahtevati, da se mu vrne blago, ki je bilo poslano stečajnemu dolžniku iz drugega kraja in do začetka stečajnega postopka še ni prispelo v namembni kraj ali ga do začetka stečajnega postopka stečajni dolžnik še ni prevzel (v nadaljnjem besedilu: zasledovalna pravica).

(2) Zasledovalno pravico ima tudi komisionar pri nakupni komisiji.

(3) Če je stečajni dolžnik blago, ki je prispelo v namembni kraj pred začetkom stečajnega postopka, prevzel samo v hrambo, prodajalec nima zasledovalne pravice, temveč lahko v stečajnem postopku uveljavlja izločitveno pravico.

251. člen
(vročanje pisanj upravitelju v sodnih in drugih postopkih)

Po začetku stečajnega postopka je treba vsa pisanja v sodnih in drugih postopkih, ki jih je treba vročiti stečajnemu dolžniku kot stranki ali drugem udeležencu postopka, vročiti upravitelju:

1.     v primeru iz 5. točke tretjega odstavka 110. člena tega zakona: na poslovni naslov pravnoorganizacijske oblike, prek katere opravlja pristojnosti in naloge upravitelja, vpisan v register po tretji alineji 2. točke drugega odstavka 229. člena tega zakona.

2.     v drugih primerih: na njegov naslov, vpisan po drugi alineji 2. točke drugega odstavka 229. člena tega zakona.

252. člen
(terjatve upnikov, za katere učinkuje začetek stečajnega postopka)

Pravne posledice začetka stečajnega postopka, določene v pododdelku 5.3.2 tega zakona, nastanejo za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, če ni v zakonu za posamezen primer drugače določeno.

253. člen
(pretvorba nedenarnih terjatev v denarne)

(1) Nedenarna terjatev upnika do stečajnega dolžnika se z začetkom stečajnega postopka pretvori v denarno terjatev po tržni vrednosti ob začetku stečajnega postopka.

(2) Tržna vrednost terjatve, pretvorjene po prvem odstavku tega člena, se določi po cenah na trgu za premoženje, ki je predmet nedenarne dajatve, ali za storitve.

254. člen
(pretvorba občasnih dajatvenih terjatev)

Denarne in nedenarne terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, katerih predmet so občasne dajatve, se z začetkom stečajnega postopka pretvorijo v enkratne denarne terjatve.

255. člen
(pretvorba terjatev, izraženih v tuji valuti)

Denarne terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so izražene v tuji valuti, se z začetkom stečajnega postopka pretvorijo v terjatve, izražene v eurih, po tečaju, ki ga objavlja ali določa in objavlja Banka Slovenije in ki velja na dan začetka stečajnega postopka.

256. člen
(obrestovanje terjatev)

(1) Obrestna mera pogodbenih ali zamudnih obresti, po kateri so se obrestovale terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, se z začetkom stečajnega postopka spremeni tako, da od terjatev upnikov, ki so se obrestovale do začetka stečajnega postopka, od začetka stečajnega postopka dalje tečejo obresti po predpisani obrestni meri.

(2) Če se terjatev upnika do stečajnega dolžnika pred njeno zapadlostjo ne obrestuje in terjatev ob začetku stečajnega postopka še ni zapadla, začnejo obresti po predpisani obrestni meri od te terjatve teči od njene zapadlosti.

257. člen
(pravica stečajnega dolžnika do predčasnega plačila)

(1) Če se v skladu s pravili tega zakona o plačilu upnikov iz splošne ali posebne razdelitvene mase pogoji za plačilo terjatve posameznega upnika izpolnijo pred zapadlostjo te terjatve, ima stečajni dolžnik ne glede na splošna pravila, določena z zakonom ali pogodbo, o pravici predčasnega plačila, ki bi se uporabljala, če nad stečajnim dolžnikom ne bi bil začet stečajni postopek, pravico predčasno plačati to terjatev in pri tej izpolnitvi odšteti obresti za obdobje od plačila do zapadlosti.

(2) Če od terjatve iz prvega odstavka tega člena do njene zapadlosti ne tečejo obresti, se glavnica terjatve zmanjša za obresti po vodilni obresti meri za obdobje od plačila do zapadlosti.

258. člen
(pretrganje zastaranja terjatev)

Zastaranje upnikove terjatve do stečajnega dolžnika se pretrga s prijavo te terjatve v stečajnem postopku.

259. člen
(terjatve, povezane z odložnim pogojem)

Če je upnikova terjatev povezana z odložnim pogojem in se ta pogoj do izdelave načrta končne razdelitve ne uresniči, terjatev preneha.

260. člen
(terjatve, povezane z razveznim pogojem)

Če je upnikova terjatev povezana z razveznim pogojem in se ta pogoj do izdelave načrta končne razdelitve ne uresniči, velja, da pogoj ne obstaja in da je terjatev postala nepogojna.

261. člen
(pobot terjatev ob začetku stečajnega postopka)

(1) Če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani, če ni v 263. členu tega zakona drugače določeno.

(2) Prvi odstavek tega člena se uporablja tudi za nedenarne terjatve in terjatve, ki ob začetku stečajnega postopka še niso zapadle.

(3) Za terjatve upnikov in nasprotne terjatve stečajnega dolžnika, ki so predmet pobota po drugem odstavku tega člena, se smiselno uporabljajo 253. do 255. člen tega zakona.

(4) Upnik svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki preneha zaradi pobota po prvem odstavku tega člena, ne prijavi v stečajnem postopku, mora pa v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka o pobotu obvestiti upravitelja.

(5) Če upnik upravitelja o pobotu ne obvesti v skladu s četrtim odstavkom tega člena, je stečajnemu dolžniku odgovoren za stroške in drugo škodo, ki jo je imel zaradi upnikove opustitve.

262. člen
(pobot pogojnih terjatev)

(1) Če je terjatev upnika do stečajnega dolžnika povezana s pogojem, se pobot iz prvega odstavka 261. člena tega zakona izvede:

1.     če upnik zahteva, da se izvede pobot, in

2.     če da sodišče soglasje k izvedbi pobota.

(2) Sodišče lahko svoje soglasje iz 2. točke prvega odstavka tega člena veže na pogoj, da upnik zagotovi ustrezno zavarovanje za izpolnitev svoje obveznosti do stečajnega dolžnika, ki zaradi pobota preneha, če se do končne razdelitve ne uresniči odložni pogoj ali se uresniči razvezni pogoj, s katerim je povezana njegova terjatev do stečajnega dolžnika, ki je predmet pobota.

263. člen
(prepoved pobota s terjatvami, pridobljenimi po začetku stečajnega postopka)

Terjatve do stečajnega dolžnika, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka in ki jo je novi upnik po začetku stečajnega postopka pridobil na podlagi cesije prejšnjega upnika, ni dovoljeno pobotati z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika do novega upnika, ki je nastala do začetka stečajnega postopka.

264. člen
(prepoved pobota terjatev stečajnega dolžnika, nastalih po začetku stečajnega postopka)

Terjatve upnika do stečajnega dolžnika, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, ni dovoljeno pobotati z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika do tega upnika, ki je nastala po začetku stečajnega postopka.

264.a člen
(posebna pravila za izravnavo kvalificiranih finančnih pogodb)

(1) Začetek stečajnega postopka ne učinkuje za dogovor o izravnavi in za kvalificirano finančno pogodbo, za katero se uporabljajo pravila, določena v dogovoru o izravnavi.

(2) Za medsebojne terjatve upnika in stečajnega dolžnika na podlagi kvalificirane finančne pogodbe, za katero se uporabljajo pravila, določena v dogovoru o izravnavi, ne nastanejo pravne posledice, določene v 253. do 256. členu in v 264. členu tega zakona.

(3) Za kvalificirano finančno pogodbo, za katero se uporabljajo pravila, določena v dogovoru o izravnavi, se ne uporabljajo pravila iz pododdelka 5.3.3. tega zakona.

(4) Če po izravnavi medsebojnih pravic in obveznosti v skladu s pravili, določenimi v dogovoru o izravnavi, nastane neto denarna terjatev druge pogodbene stranke do stečajnega dolžnika, mora druga pogodbena stranka to terjatev prijaviti v stečajnem postopku in se plača iz razdelitvene mase po pravilih tega zakona o plačilu terjatev upnikov.

265. člen
(izjeme za terjatve na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe)

(1) Za medsebojne terjatve upnikov in stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe z začetkom stečajnega postopka ne nastanejo pravne posledice iz pododdelka 5.3.2 tega zakona.

(2) Stečajni dolžnik mora svojo obveznost do upnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe izpolniti v skladu s to pogodbo in po pravilih tega zakona o plačilu stroškov stečajnega postopka, razen če uresniči odstopno pravico v skladu z 267. členom tega zakona.

(3) Upnik svoje terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe ne prijavi v stečajnem postopku in ima pravico do plačila te terjatve po pravilih tega zakona o plačilu stroškov stečajnega postopka.

(4) Upnik mora v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka obvestiti upravitelja o svoji terjatvi do stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, sicer je stečajnemu dolžniku odgovoren za stroške in škodo, ki jo je imel zaradi upnikove opustitve.

266. člen
(posebna pravila za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe)

(1) Če mora druga pogodbena stranka prva izpolniti vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo, pridobi z začetkom stečajnega postopka pravico odkloniti to izpolnitev, dokler stečajni dolžnik ne opravi svoje izpolnitve ali ji ne da ustreznega zavarovanja.

(2) Če rok za izpolnitev obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ki je določen kot bistvena sestavina te pogodbe, poteče po začetku stečajnega postopka in stečajni dolžnik v tem roku svoje obveznosti ne izpolni, je pogodba razvezana in druga pogodbena stranka nima pravice vztrajati pri izpolnitvi obveznosti.

(3) Za pravne posledice vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ki je razvezana zaradi neizpolnitve po drugem odstavku tega člena, se smiselno uporabljajo drugi do šesti odstavek 268. člena tega zakona.

267. člen
(pravica stečajnega dolžnika odstopiti od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe)

(1) Z začetkom stečajnega postopka pridobi stečajni dolžnik pravico odstopiti od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe.

(2) Stečajni dolžnik lahko odstopno pravico iz prvega odstavka tega člena uresniči v treh mesecih, če za njeno uresničitev dobi soglasje sodišča. Rok iz prvega stavka tega odstavka teče od tistega med naslednjimi dnevi, ki je poznejši:

1.     od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka ali

2.     od dneva, ko upravitelj prejme obvestilo upnika iz četrtega odstavka 265. člena tega zakona.

(3) Izjava o uresničitvi odstopne pravice, dana po poteku obdobja iz drugega odstavka tega člena, nima pravnega učinka.

(4) Sodišče da soglasje k uresničitvi odstopne pravice, če se z njeno uresničitvijo dosežejo ugodnejši pogoji za plačilo upnikov.

(5) Izjava o uresničitvi odstopne pravice začne učinkovati, ko postane sklep, s katerim je sodišče dalo soglasje k uresničitvi odstopne pravice, pravnomočen.

(6) Če sodišče zavrne zahtevo upravitelja za soglasje k uresničitvi odstopne pravice ali če do poteka obdobja iz drugega odstavka tega člena ne odloči o soglasju, izjava o uresničitvi odstopne pravice nima pravnega učinka.

268. člen
(pravne posledice odstopa od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe)

(1) Če stečajni dolžnik uresniči odstopno pravico v skladu z 267. členom tega zakona, se pogodba razveže z dnem, ko postane sklep, s katerim je sodišče dalo soglasje k uresničitvi odstopne pravice, pravnomočen.

(2) Če sta stečajni dolžnik in druga pogodbena stranka svoje obveznosti na podlagi razvezane pogodbe že delno izpolnili, se njuna medsebojna zahtevka za vračilo delne izpolnitve pobotata.

(3) Za pobot iz drugega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo prvi do tretji odstavek 261. člena tega zakona.

(4) Če zahtevek druge pogodbene stranke za vračilo delne izpolnitve zaradi pobota po drugem odstavku tega člena ne preneha v celoti, mora druga pogodbena stranka terjatev za plačilo razlike prijaviti v stečajnem postopku in se ta terjatev plača iz razdelitvene mase po pravilih tega zakona o plačilu terjatev upnikov.

(5) Uresničitev odstopne pravice v skladu z 267. členom tega zakona ne posega v pravico druge pogodbene stranke od stečajnega dolžnika zahtevati povrnitev škode, ki jo je imela zaradi razveze pogodbe zaradi uresničitve odstopne pravice.

(6) Druga pogodbena stranka mora svojo terjatev za povrnitev škode iz petega odstavka tega člena prijaviti v stečajnem postopku in se plača iz razdelitvene mase po pravilih tega zakona o plačilu terjatev upnikov.

(7) Četrti odstavek tega člena se uporablja tudi, če stečajni dolžnik ali njegov sopogodbenik po začetku stečaja uresniči pravico odstopiti od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ki jo ima po splošnih pravilih obligacijskega prava.

269. člen
(obdobje izpodbojnosti)

Pododdelek 5.3.4 tega zakona se uporablja za vse pravne posle in druga pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v obdobju od začetka zadnjih 12 mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka, če gre za pravna dejanja iz drugega odstavka 271. člena tega zakona, pa v obdobju od začetka zadnjih 36 mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka (v nadaljnjem besedilu: obdobje izpodbojnosti).

270. člen
(prenehanje izpodbojne pravice po splošnih pravilih obligacijskega prava)

(1) Z začetkom stečajnega postopka prenehajo pravice upnikov izpodbijati dolžnikova pravna dejanja po splošnih pravilih obligacijskega prava o izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj in lahko ta pravna dejanja izpodbijajo samo v skladu s pravili, določenimi v pododdelku 5.3.4 tega zakona.

(2) Če je upnik pred začetkom stečajnega postopka vložil tožbo, s katero uveljavlja zahtevke na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, lahko po začetku stečajnega postopka te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika in za tako spremembo tožbe soglasje toženca ni potrebno.

(3) Za postopek, ki teče na podlagi tožbe iz drugega odstavka tega člena, se smiselno uporabljata četrti in peti odstavek 350. člena tega zakona.

(4) Za postopek izvršbe ali zavarovanja za uveljavitev zahtevkov iz drugega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo drugi do četrti odstavek 351. člena tega zakona.

271. člen
(izpodbojna pravna dejanja)

(1) Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, je izpodbojno:

1.     če je bila posledica tega dejanja:

–  bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno,

–  bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, in

2.     če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen.

(2) Pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, je izpodbojno ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka tega člena.

(3) Za pravno dejanje, ki je izpodbojno po prvem ali drugem odstavku tega člena, velja tudi opustitev pravnega dejanja, zaradi katere je stečajni dolžnik izgubil premoženjsko pravico ali je zanj nastala kakšna premoženjska obveznost.

272. člen
(domneve o obstoju pogojev za izpodbijanje)

(1) Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 1. točke prvega odstavka 271. člena tega zakona izpolnjen:

1.     če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika,

2.     če je upnik zaradi pravnega dejanja stečajnega dolžnika pridobil položaj ločitvenega upnika glede plačila terjatve, ki je nastala, preden je bilo opravljeno to dejanje, ali

3.     če je bilo dejanje opravljeno med postopkom prisilne poravnave v nasprotju s 151. členom tega zakona.

(2) Upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, izpodbije domnevo iz 1. točke prvega odstavka tega člena, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika.

(3) Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena tega zakona izpolnjen:

1.     če je upnik prejel izpolnitev svoje terjatve pred njeno zapadlostjo ali prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika, ali

2.     če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka.

273. člen
(pravna dejanja, ki jih ni mogoče izpodbijati)

Ne glede na 271. člen tega zakona ni mogoče izpodbijati:

1.     pravnih dejanj, ki jih je opravil stečajni dolžnik med postopkom prisilne poravnave v skladu s 151. členom tega zakona,

2.     pravnih dejanj, ki jih je opravil stečajni dolžnik zaradi plačila terjatev upnikov v deležih, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi,

3.     plačil za menice in čeke, če je morala druga stranka prejeti plačilo, da stečajni dolžnik ne bi izgubil pravice do regresa proti drugim meničnim ali čekovnim zavezancem.

274. člen
(izpodbojnost pravnih dejanj, za katera obstaja izvršilni naslov)

(1) Pravno dejanje iz 271. člena tega zakona je mogoče izpodbijati tudi, če je o pravici osebe, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, že odločeno z odločbo sodišča ali drugega državnega organa, ki je ali lahko postane izvršilni naslov.

(2) Če je zahtevku za izpodbijanje pravnega dejanja iz prvega odstavka tega člena pravnomočno ugodeno, preneha pravni učinek izvršilnega naslova proti stečajnemu dolžniku.

275. člen
(vsebina in način uveljavitve izpodbojnega zahtevka)

(1) Zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj (v nadaljnjem besedilu: izpodbojni zahtevek) vsebuje pravico zahtevati, da se razveljavijo učinki pravnega dejanja iz 271. člena tega zakona v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno to dejanje.

(2) Izpodbojni zahtevek je treba uveljavljati s tožbo (v nadaljnjem besedilu: izpodbojna tožba).

(3) Izpodbojni zahtevek, katerega predmet je pravno dejanje, na podlagi katerega je bila opravljena vknjižba lastninske ali druge stvarne pravice v korist določene osebe, je treba uveljavljati z izbrisno tožbo v skladu s 1. točko drugega odstavka 243. člena ZZK-1, razen če izbris izpodbijanih vpisov ni dovoljen po tretjem odstavku 244. člena ZZK-1.

(4) Če oseba, v korist katere je bilo opravljeno dejanje iz 271. člena tega zakona, s tožbo ali drugo procesno vlogo v postopku pred pristojnim sodiščem ali drugim državnim organom proti stečajnemu dolžniku uveljavlja ugotovitev ali izpolnitev svoje terjatve, ki jo je pridobila s tem dejanjem, je izpodbojni zahtevek mogoče uveljavljati tudi z ugovorom v postopku, ki teče na podlagi take tožbe ali druge procesne vloge (v nadaljnjem besedilu: ugovor izpodbojnosti).

(5) Če oseba, v korist katere je bilo opravljeno dejanje iz 271. člena tega zakona, s prijavo v stečajnem postopku uveljavlja svojo terjatev ali ločitveno ali izločitveno pravico, ki jo je pridobila s tem dejanjem, je izpodbojni zahtevek glede tega dejanja dovoljeno uveljaviti samo, če je ta terjatev ali ločitvena ali izločitvena pravica prerekana v skladu s pravili tega zakona o preizkusu terjatev ali ločitvenih in izločitvenih pravic.

(6) Če je bil v primeru iz petega odstavka tega člena tisti, ki je prerekal terjatev ali ločitveno ali izločitveno pravico, napoten, da v pravdnem postopku uveljavi zahtevek za ugotovitev neobstoja te terjatve ali ločitvene ali izločitvene pravice, mora hkrati s tem zahtevkom v istem postopku uveljavljati tudi izpodbojni zahtevek v skladu z drugim ali tretjim odstavkom tega člena.

276. člen
(legitimacija za uveljavljanje izpodbojnega zahtevka)

(1) Izpodbojni zahtevek lahko v imenu stečajnega dolžnika uveljavlja stečajni upravitelj.

(2) Izpodbojni zahtevek lahko v svojem imenu in za račun stečajnega dolžnika uveljavlja tudi vsak upnik, ki je v skladu s tem zakonom upravičen opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku.

(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena lahko izpodbojni zahtevek glede dejanja iz petega odstavka 275. člena tega zakona uveljavlja samo tisti, ki je prerekal terjatev ali ločitveno ali izločitveno pravico.

277. člen
(rok za uveljavitev izpodbojnega zahtevka)

(1) Izpodbojno tožbo je treba vložiti v 12 mesecih po pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka.

(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena je treba izpodbojno tožbo glede dejanja iz petega odstavka 275. člena tega zakona vložiti v roku za vložitev tožbe za ugotovitev neobstoja te terjatve ali ločitvene ali izločitvene pravice.

(3) Če zaradi uspešno uveljavljenega izpodbojnega zahtevka nastane povračilni zahtevek iz drugega odstavka 278. člena tega zakona, je treba tudi ta zahtevek uveljavljati z izpodbojno tožbo v roku iz prvega odstavka tega člena.

(4) Sodišče zavrže izpodbojno tožbo:

1.     če je vložena po poteku roka iz prvega ali drugega odstavka tega člena ali

2.     če v primeru iz tretjega odstavka tega člena z izpodbojno tožbo ni uveljavljen tudi povračilni zahtevek.

(5) Uveljavljanje ugovora izpodbojnosti ni vezano na rok.

278. člen
(pravne posledice uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka)

(1) Pravne posledice po drugem ali tretjem odstavku tega člena nastanejo, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo pravne učinke pravnega dejanja po prvem odstavku 275. člena tega zakona (v nadaljnjem besedilu: izpodbito pravno dejanje).

(2) Če je oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, na podlagi tega dejanja prejela izpolnitev svoje terjatve, mora stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, če pa to ni več mogoče, plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji te sodne odločbe (v nadaljnjem besedilu: povračilni zahtevek).

(3) Če je zaradi izpodbitega pravnega dejanja prenehala terjatev osebe, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, do stečajnega dolžnika, ta terjatev znova nastane in se plača iz razdelitvene mase po pravilih tega zakona o plačilu terjatev upnikov, če je prijavljena v roku iz tretjega ali četrtega odstavka 59. člena tega zakona.

279. člen
(splošno pravilo)

(1) Začetek stečajnega postopka ne vpliva na ločitveno pravico in terjatev, zavarovano s to ločitveno pravico.

(2) Začetek stečajnega postopka ne vpliva na izločitveno pravico.

280. člen
(ločitvene pravice, pridobljene v postopku izvršbe ali zavarovanja, ki se prekine z začetkom stečajnega postopka)

(1) Pravila, določena v tem členu, se uporabljajo za ločitvene pravice, pridobljene v postopku izvršbe ali zavarovanja, ki je bil prekinjen z začetkom stečajnega postopka po 2. točki tretjega odstavka 132. člena tega zakona.

(2) Če je bil v stečajnem postopku opravljen preizkus terjatev, izvršilno sodišče na podlagi pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev po uradni dolžnosti preveri, ali je upnik pravočasno prijavil terjatev in ločitveno pravico, pridobljeno v postopku izvršbe ali zavarovanja, in glede na izid te preveritve:

1.     če je upnik pravočasno prijavil terjatev in ločitveno pravico:

–  ustavi postopek izvršbe ali zavarovanja, ne da bi razveljavilo dejanja v tem postopku, na podlagi katerih je upnik pridobil ločitveno pravico, in

–  odloči, da ostane v veljavi ločitvena pravica, pridobljena v postopku izvršbe ali zavarovanja.

2.     če upnik ni pravočasno prijavil terjatve in ločitvene pravice: ustavi postopek izvršbe ali zavarovanja in razveljavi dejanja v tem postopku, na podlagi katerih je upnik pridobil ločitveno pravico.

(3) Če je bil stečajni postopek pravnomočno končan brez razdelitve upnikom in ne da bi bil opravljen preizkus terjatev, izvršilno sodišče na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka po uradni dolžnosti:

1.     če je bila ločitvena pravica pridobljena v izvršilnem postopku: izda sklep o nadaljevanju postopka izvršbe in opravi dejanja, potrebna za plačilo upnikove terjatve iz premoženja, ki je predmet te ločitvene pravice,

2.     če je bila ločitvena pravica pridobljena v postopku zavarovanja:

–  če je insolventni dolžnik pravna oseba: ustavi postopek zavarovanja in razveljavi dejanja v tem postopku, na podlagi katerih je upnik pridobil ločitveno pravico,

–  če je insolventni dolžnik fizična oseba: ustavi postopek zavarovanja.

(4) Prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice iz 1. točke drugega odstavka tega člena, in plačilo terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico, se opravita v stečajnem postopku.

281. člen
(posebna pravila za ločitvene pravice, pridobljene v postopku izvršbe, na tek katerega ne vpliva začetek stečajnega postopka)

(1) Če je bila ločitvena pravica pridobljena v postopku izvršbe, na tek katerega po 3. točki tretjega odstavka 132. člena tega zakona ne vpliva začetek stečajnega postopka, ločitvenemu upniku te ločitvene pravice in terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico ni treba prijaviti v stečajnem postopku, temveč jo lahko uveljavi v izvršilnem postopku.

(2) Prvi odstavek tega člena se ne uporablja za nezavarovani del terjatve ločitvenega upnika, za katerega znesek terjatve presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice.

282. člen
(posebna pravila za ločitvene pravice, ki se lahko uveljavijo zunajsodno)

(1) Če ima ločitveni upnik po splošnih pravilih, ki se uporabljajo za njegovo ločitveno pravico, pravico opraviti zunajsodno prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, zaradi plačila terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico, to pravico obdrži tudi po začetku stečajnega postopka.

(2) Ločitvenemu upniku ločitvene pravice iz prvega odstavka tega člena in terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico, ni treba prijaviti v stečajnem postopku, temveč jo lahko uveljavi zunajsodno v skladu s splošnimi pravili, ki se uporabljajo za to ločitveno pravico.

(3) Drugi odstavek tega člena se ne uporablja za nezavarovani del terjatve ločitvenega upnika, za katerega znesek terjatve presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice.

283. člen
(razveljavitev in izbris vrednostnih papirjev)

(1) Serijski vrednostni papirji, ki jih je izdal stečajni dolžnik, se razveljavijo z začetkom stečajnega postopka.

(2) Če so vrednostni papirji iz prvega odstavka tega člena izdani kot nematerializirani vrednostni papirji po ZNVP, jih klirinškodepotna družba izbriše iz centralnega registra nematerializiranih vrednostnih papirjev na podlagi naloga za izbris, ki ga v imenu stečajnega dolžnika da stečajni upravitelj.

284. člen
(terjatve, vsebovane v razveljavljenih vrednostnih papirjih)

(1) Za terjatve, ki so bile ob začetku stečajnega postopka vsebovane v vrednostnih papirjih iz 283. člena tega zakona, se uporabljajo 253. do 264. člen tega zakona.

(2) Za imetnika terjatve, vsebovane v vrednostnem papirju iz drugega odstavka 283. člena tega zakona, velja oseba, v korist katere je bil vrednostni papir vpisan v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev na presečni dan za izbris iz 70.a člena ZNVP, če dejanski imetnik ne dokaže drugače.

285. člen
(uporaba pododdelka 5.3.7)

Posebna pravila, določena v pododdelku 5.3.7 tega zakona, se uporabljajo, če je sodišče izdalo sklep o začetku stečajnega postopka v postopku prisilne poravnave:

1.     po četrtem odstavku 147. člena tega zakona,

2.     po drugem odstavku 149. člena tega zakona,

3.     na podlagi upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka iz prvega odstavka 152. člena tega zakona,

4.     po 156. členu tega zakona,

5.     po tretjem odstavku 179. člena tega zakona,

6.     po četrtem odstavku 192. člena tega zakona,

7.     po drugem odstavku 198. člena tega zakona ali

8.     po prvem odstavku 208. člena tega zakona.

286. člen
(posebno pravilo o nedovoljenem pobotu terjatev ob začetku stečajnega postopka)

Prepoved pobota iz 263. člena tega zakona velja tudi v primeru, če je novi upnik pridobil terjatev na podlagi cesije prejšnjega upnika po začetku postopka prisilne poravnave.

287. člen
(posebna pravila o izpodbojnosti dolžnikovih pravnih poslov)

(1) Obdobje izpodbojnosti iz 269. člena tega zakona teče od začetka zadnjih dvanajst mesecev pred uvedbo postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka.

(2) Obdobje iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena tega zakona teče od začetka zadnjih treh mesecev pred uvedbo postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka.

288. člen
(črtan)

289. člen
(posebni pravili o prijavi in plačilu terjatev)

(1) Terjatve, ki so bile prijavljene v postopku prisilne poravnave, veljajo za prijavljene v stečajnem postopku.

(2) Upniki terjatev na podlagi pogodb, ki jih je sklenil, ali drugih pravnih poslov, ki jih je opravil stečajni dolžnik od začetka postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka v skladu s 151. členom tega zakona, ne prijavijo v stečajnem postopku. Te terjatve se v stečajnem postopku poplačajo iz splošne razdelitvene mase pred poplačilom prednostnih terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena tega zakona.

320. člen
(unovčenje stečajne mase)

(1) Unovčenje stečajne mase je:

1.     prodaja premoženja stečajnega dolžnika,

2.     izterjava njegovih terjatev in

3.     vsak drug pravni posel za uresničitev njegovih premoženjskih pravic.

(2) Upravitelj mora začeti opravljati dejanja za unovčenje stečajne mase takoj po pripravi svojega otvoritvenega poročila in jih opravljati v rokih, določenih v načrtu poteka stečajnega postopka.

321. člen
(načrt poteka stečajnega postopka)

(1) Sodišče določi načrt poteka stečajnega postopka na predlog upravitelja iz 2. točke drugega odstavka 294. člena tega zakona in na podlagi mnenja upniškega odbora.

(2) Načrt poteka stečajnega postopka mora za vsako vrsto premoženja, ki sestavlja stečajno maso, vključevati:

1.     opis pravnih poslov in drugih dejanj, ki jih je treba opraviti v zvezi z unovčenjem tega premoženja, in

2.     roke, v katerih mora upravitelj ta dejanja opraviti.

(3) Če se med potekom stečajnega postopka pokaže, da zaradi vzrokov, ki ne izvirajo s področja upravitelja, dejanj v zvezi z unovčenjem premoženja stečajnega dolžnika ni mogoče opraviti v rokih, določenih v načrtu poteka stečajnega postopka, sodišče na predlog upravitelja in na podlagi mnenja upniškega odbora spremeni načrt poteka stečajnega postopka.

322. člen
(upravljanje stečajne mase)

(1) Upravljanje stečajne mase je:

1.     oddaja premoženja stečajnega dolžnika v najem,

2.     nalaganje denarnega dobroimetja stečajnega dolžnika,

3.     sklenitev sodne ali izvensodne poravnave oziroma izvedba drugega pravnega posla oziroma dejanja s smiselno enakim učinkom, v postopkih oziroma glede zahtevkov iz pododdelkov 2.2.3. in 5.3.4. tega zakona ter iz oddelka 5.6. tega zakona.

(2) Za vsak posel upravljanja stečajne mase mora upravitelj pred sklenitvijo pogodbe ali izvedbo drugega pravnega posla dobiti soglasje sodišča.

(3) Sodišče lahko da soglasje za nalaganje denarnega dobroimetja stečajnega dolžnika kot splošno soglasje za vse posle, katerih predmet je posamezna vrsta naložbe iz 324. člena tega zakona.

(4) Pravni posel, ki ga upravitelj sklene ali izvede v nasprotju z drugim odstavkom tega člena, nima pravnega učinka.

(5) Sodišče odloči o soglasju za posel iz 3. točke prvega odstavka tega člena na podlagi mnenja upniškega odbora. Pritožba proti sklepu sodišča o soglasju iz prejšnjega stavka zadrži izvršitev sklepa.

323. člen
(oddaja premoženja stečajnega dolžnika v najem ali zakup)

(1) Po začetku stečajnega postopka je premoženje stečajnega dolžnika dovoljeno oddati v najem ali zakup samo, če se s tem ne zavleče prodaja tega premoženja.

(2) Pogodbo o najemu ali zakup iz prvega odstavka tega člena je dovoljeno skleniti samo kot pogodbo za določen čas in za obdobje najema ali zakupa, ki ne sme biti daljše od enega leta.

(3) Upravitelj lahko v soglasju s sodiščem v korist najemnika ustanovi predkupno pravico na premoženju, ki je predmet najema.

324. člen
(nalaganje denarnega dobroimetja stečajnega dolžnika)

Denarno dobroimetje stečajnega dolžnika je dovoljeno naložiti samo v:

1.     dolžniške vrednostne papirje, katerih izdajatelj je:

–  Republika Slovenija ali druga država članica Evropske unije,

–  Evropska centralna banka, Banka Slovenije ali centralna banka druge države članice Evropske unije,

2.     dolžniške vrednostne papirje razen podrejenih vrednostnih papirjev, katerih izdajatelj je banka s sedežem v Republiki Sloveniji ali kreditna institucija s sedežem v drugi državi članici Evropske unije,

3.     bančne denarne depozite pri banki ali kreditni instituciji iz 2. točke tega člena.

325. člen
(uporaba pododdelka 5.8.2)

(1)Pododdelek 5.8.2 tega zakona se uporablja za prodajo vsega premoženja, ki spada v splošno ali posebne stečajne mase, če ni v drugem ali tretjem odstavku tega člena drugače določeno.

(2) Za prodajo premoženja v izvršilnem postopku, na tek katerega po 3. točki tretjega odstavka 132. člena tega zakona ne vpliva začetek stečajnega postopka, ali v izvršilnem postopku, ki ga izvršilno sodišče nadaljuje po 1. točki tretjega odstavka 280. člena tega zakona, se uporabljajo pravila, ki veljajo za izvršilni postopek.

(3) Za prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice iz prvega odstavka 282. člena tega zakona, se uporabljajo splošna pravila iz drugega odstavka 282. člena tega zakona.

326. člen
(priprave za prodajo)

Priprave za prodajo premoženja stečajnega dolžnika vključujejo:

1.     oceno vrednosti premoženja in

2.     zbiranje drugih informacij za presojo najugodnejših pogojev prodaje glede rokov, v katerih jo je mogoče opraviti, in kupnine, ki jo je mogoče doseči.

327. člen
(ocena vrednosti premoženja)

(1) Upravitelj mora za vsako premoženje, ki sestavlja stečajno maso, dobiti oceno vrednosti tega premoženja zaradi prodaje (v nadaljnjem besedilu: ocena vrednosti premoženja).

(2) Oceno vrednosti premoženja mora izdelati pooblaščeni ocenjevalec za tisto vrsto premoženja, ki je predmet ocene, če ni v zakonu za posamezen primer drugače določeno.

(3) Ocena vrednosti premoženja mora biti izdelana na podlagi tržne vrednosti in likvidacijske vrednosti v skladu s standardi ocenjevanja vrednosti, določenimi z zakonom, ki ureja revidiranje.

(4) Če je predmet ocene vrednost premoženja, ki je poslovna celota, mora pooblaščeni ocenjevalec izdelati:

1.     oceno vrednosti za vsako stvar ali drugo premoženje, ki je vključeno v poslovno celoto, v skladu s tretjim odstavkom tega člena in

2.     oceno vrednosti poslovne celote ob predpostavki poslujočega podjetja v skladu s standardi ocenjevanja vrednosti, določenimi z zakonom, ki ureja revidiranje.

328. člen
(zbiranje drugih informacij za presojo najugodnejših pogojev prodaje)

(1) Če vrednosti premoženja ni mogoče oceniti na podlagi primerljivih tržnih cen, mora upravitelj objaviti nezavezujoče zbiranje ponudb ali opraviti druga dejanja za pridobitev informacij, ki so pomembne za presojo najugodnejših pogojev prodaje.

(2) Nezavezujoče zbiranje ponudb je javno vabilo za dajanje ponudb, pri katerem izhodiščna cena ni določena in je obveznost stečajnega dolžnika skleniti pogodbo s ponudnikom, ki ponudi najvišjo ceno, izključena.

(3) Za postopek nezavezujočega zbiranja ponudb se smiselno uporabljajo prvi odstavek, 1. ter 5. do 7. točka drugega odstavka in tretji odstavek 335. člena tega zakona.

329. člen
(način prodaje)

(1) Pogodba o prodaji premoženja stečajnega dolžnika se lahko sklene samo na podlagi javne dražbe ali zavezujočega zbiranja ponudb, če ni v četrtem odstavku tega člena drugače določeno.

(2) Javna dražba se lahko izvede kot javna dražba z zviševanjem izklicne cene ali kot javna dražba z zniževanjem izklicne cene. Javna dražba je javno povabilo k dajanju ponudb, s katerim se stečajni dolžnik zaveže, da bo sklenil prodajno pogodbo s tistim dražiteljem, ki bo na dražbi glede na vrsto javne dražbe:

1.     pri javni dražbi z zviševanjem izklicne cene: ponudil najvišjo ceno, ali

2.     pri javni dražbi z zniževanjem izklicne cene: prvi dal ponudbo za ceno v posameznem koraku dražbe.

(3) Zavezujoče zbiranje ponudb je javno vabilo k dajanju ponudb, s katerim se stečajni dolžnik zaveže, da bo sklenil prodajno pogodbo s tistim ponudnikom, ki bo ponudil najvišjo ceno, vendar ne nižje od izhodiščne cene, če bo več ponudnikov ponudilo enako najvišjo ceno, pa s tistim, ki bo ponudil najkrajši rok plačila.

(4) Če je bil javna dražba ali postopek zavezujočega zbiranja ponudb za prodajo posameznega premoženja neuspešen, se pogodba o prodaji tega premoženja lahko sklene tudi na podlagi neposrednih pogajanj s kupcem, ki je svojo ponudbo dal v postopku nezavezujočega zbiranja ponudb iz drugega odstavka 328. člena tega zakona, opravljenega pred začetkom neposrednih pogajanj.

330. člen
(začetek prodaje)

(1) Prodaja se začne s sklepom sodišča o prodaji (v nadaljnjem besedilu: sklep o prodaji).

(2) Prodaje nobenega premoženja stečajnega dolžnika ni dovoljeno začeti pred pravnomočnostjo sklepa o začetku stečajnega postopka, če ni v zakonu za posamezen primer drugače določeno.

(3) Če je izločitveni upnik pravočasno prijavil izločitveno pravico, ki je bila prerekana, prodaje premoženja, ki je predmet te izločitvene pravice, ni dovoljeno začeti, dokler:

1.     zahtevek izločitvenega upnika iz prvega odstavka 309. člena tega zakona ni pravnomočno zavrnjen ali

2.     izločitvena pravica ne preneha po tretjem odstavku 310. člena ali tretjem odstavku 311. člena tega zakona.

331. člen
(sklep o prodaji)

(1) Sodišče izda sklep o prodaji na predlog upravitelja in na podlagi mnenja upniškega odbora.

(2) Sodišče s sklepom, s katerim prvič odloča o prodaji posameznega premoženja (v nadaljnjem besedilu: prvi sklep o prodaji), določi:

1.     način prodaje,

2.     izklicno ceno pri javni dražbi ali izhodiščno ceno pri zavezujočem zbiranju ponudb in

3.     znesek varščine.

(3) Če sodišče s prvim sklepom o prodaji kot način prodaje določi javno dražbo ali zavezujoče zbiranje ponudb, lahko v tem sklepu določi tudi, da se lahko javna dražba ali postopek zbiranja ponudb enkrat ali večkrat ponovi, če prejšnji postopek ni uspešen. V tem primeru mora sodišče v sklepu o prvi prodaji določiti tudi delež, za katerega se sme v ponovljenem postopku znižati izklicna ali izhodiščna cena. Ta delež ne sme biti večji od 10 odstotkov izklicne ali izhodiščne cene v prejšnjem, neuspešnem postopku.

(4) Če je bil javna dražba ali postopek zbiranja ponudb za prodajo posameznega premoženja na podlagi prvega sklepa o prodaji neuspešen, lahko sodišče s sklepom o prodaji (v nadaljnjem besedilu: dodatni sklep o prodaji):

1.     bodisi:

–  ponovno odloči, da se prodaja opravi na podlagi javne dražbe ali zavezujočega zbiranja ponudb, in

–  določi nižjo izklicno ali izhodiščno ceno kot v prvem sklepu

2.     bodisi odloči, da se opravi nezavezujoče zbiranje ponudb zaradi prodaje na podlagi neposrednih pogajanj po četrtem odstavku 329. člena tega zakona.

332. člen
(izklicna ali izhodiščna cena)

(1) Izklicno ali izhodiščno ceno mora sodišče določiti na podlagi ocenjene vrednosti premoženja.

(2) Pri prvem sklepu o prodaji izklicna ali izhodiščna cena ne sme biti nižja od polovice vrednosti, ocenjene na podlagi likvidacijske vrednosti.

(3) Z dodatnim sklepom o prodaji lahko sodišče določi izklicno ali izhodiščno ceno v znesku, ki je nižji od polovice vrednosti premoženja, ocenjene na podlagi likvidacijske vrednosti, če s tem soglaša upniški odbor.

(4) Prvi do tretji odstavek tega člena se smiselno uporabljajo tudi za določitev cene pri prodajni pogodbi, ki se sklene na podlagi neposrednih pogajanj po četrtem odstavku 329. člena tega zakona.

(5) Ne glede na drugi odstavek tega člena pri javni dražbi z zniževanjem izklicne cene pri prvem sklepu o prodaji izklicna cena ne sme biti nižja od vrednosti, ocenjene na podlagi likvidacijske vrednosti, povečane za 25 odstotkov.

333. člen
(varščina)

(1) Varščina je denarni znesek, s plačilom katerega dražitelj pri javni dražbi ali ponudnik pri zbiranju ponudb utrdi svojo obveznost skleniti prodajno pogodbo, če bo na dražbi ali v postopku zbiranja ponudb uspel.

(2) Znesek varščine ne sme biti nižji:

1.     če izklicna ali izhodiščna cena ni višja od 200.000 eurov: od 10 odstotkov izklicne ali izhodiščne cene,

2.     v drugih primerih: od 20.000 eurov in tudi ne od 5 odstotkov izklicne ali izhodiščne cene.

(3) Javne dražbe ali postopka zbiranja ponudb se lahko udeleži samo tisti, ki en delovni dan pred javno dražbo ali do poteka roka za oddajo ponudb pri zbiranju ponudb plača varščino, če ni v četrtem odstavku tega člena drugače določeno.

(4) Če je znesek varščine višji od 20.000 eurov, lahko dražitelj ali ponudnik namesto plačila varščine v roku iz drugega odstavka tega člena izroči nepreklicno bančno garancijo v korist stečajnega dolžnika kot upravičenca na prvi poziv banke s sedežem v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije, ki se glasi na znesek, enak znesku varščine, za zavarovanje svoje obveznosti plačati pogodbeno kazen za neizpolnitev obveznosti skleniti prodajno pogodbo iz osmega odstavka 334. člena ali šestega odstavka 335. člena tega zakona.

(5) Če dražitelj ali ponudnik na dražbi ali v postopku zbiranja ponudb ne uspe, mu mora stečajni dolžnik vrniti znesek plačane varščine ali bančno garancijo v treh delovnih dneh po koncu javne dražbe ali po poteku roka za izjavo upravitelja o izbiri ponudnika pri javnem zbiranju ponudb.

(6) Če dražitelj ali ponudnik na dražbi ali v postopku zbiranja ponudb uspe in sklene prodajno pogodbo v skladu s tem zakonom, plačilo varščine velja za plačilo are v znamenje sklenitve te prodajne pogodbe.

334. člen
(javna dražba)

(1) Če sodišče s sklepom o prodaji odloči, da se prodaja premoženja opravi na podlagi javne dražbe, mora upravitelj v osmih dneh po pravnomočnosti tega sklepa sodišču predložiti razpis javne dražbe zaradi javne objave po prvem odstavku 122. člena tega zakona, ki ga mora sodišče objaviti naslednji delovni dan po prejemu.

(2) Razpis javne dražbe mora vsebovati:

1.     opis premoženja, ki se prodaja,

2.     vrsto javne dražbe, izklicno ceno in znesek, za katerega se ta v posameznem koraku dražbe glede na vrsto javne dražbe:

–  pri dražbi z zviševanjem izklicne cene: zvišuje, ali

–  pri dražbi z zniževanjem izklicne cene: znižuje,

3.     pri dražbi z zniževanjem izklicne cene tudi pravilo, da sme razpisnik dražbe odstopiti od nadaljnje dražbe v kateremkoli koraku dražbe,

4.     znesek varščine in številko transakcijskega računa stečajnega dolžnika, v dobro katerega mora dražitelj ta znesek plačati,

5.     druge pogoje prodaje v skladu s 337. do 343. členom tega zakona,

6.     dan, uro in mesto poteka dražbe,

7.     mesto, na katerem si je mogoče ogledati premoženje, ki se prodaja, in čas, v katerem je mogoče opraviti ogled.

(3) Razpis javne dražbe mora biti objavljen najpozneje:

1.     če je izklicna cena višja od 50.000 eurov: en mesec pred dnevom dražbe,

2.     v drugih primerih: osem dni pred dnevom dražbe.

(4) Dražbo vodi upravitelj ali druga oseba po njegovem pooblastilu.

(5) O poteku dražbe se vodi zapisnik.

(6) Po koncu dražbe voditelj dražbe razglasi dražitelja, ki je na dražbi uspel, in ga obvesti o času sklenitve pisne pogodbe, ki ne sme biti pozneje kot tri delovne dni po koncu dražbe.

(7) Upravitelj mora pripraviti besedilo pogodbe, ki ga podpišeta upravitelj in dražitelj, ki je na dražbi uspel, v prostorih stečajnega dolžnika ob času iz šestega odstavka tega člena, če se ne dogovorita za drugo mesto podpisa pogodbe.

(8) Če dražitelj, ki je uspel na dražbi, ob času iz šestega odstavka tega člena ne podpiše pogodbe, mora stečajnemu dolžniku plačati pogodbeno kazen za neizpolnitev obveznosti skleniti prodajno pogodbo v znesku, ki je enak znesku varščine.

(9) V primeru iz osmega odstavka tega člena plačilo varščine velja za plačilo pogodbene kazni in stečajni dolžnik obdrži plačani znesek varščine.

335. člen
(vabilo k dajanju ponudb)

(1) Če sodišče s sklepom o prodaji odloči, da se prodaja premoženja opravi na podlagi javnega zbiranja ponudb, mora upravitelj v osmih dneh po pravnomočnosti tega sklepa sodišču predložiti vabilo k dajanju ponudb zaradi javne objave po prvem odstavku 122. člena tega zakona, ki ga mora sodišče objaviti naslednji delovni dan po prejemu.

(2) Vabilo k dajanju ponudb mora vsebovati:

1.     opis premoženja, ki se prodaja,

2.     izhodiščno ceno,

3.     znesek varščine in številko transakcijskega računa stečajnega dolžnika, v dobro katerega mora dražitelj ta znesek plačati,

4.     druge pogoje prodaje v skladu s 337. do 343. členom tega zakona,

5.     rok za oddajo ponudb,

6.     mesto, na katerem si je mogoče ogledati premoženje, ki se prodaja, in čas, v katerem je mogoče opraviti ogled,

7.     rok, do katerega bodo ponudniki obveščeni o izidu javnega zbiranja ponudb.

(3) Vabilo k dajanju ponudb mora biti objavljeno najpozneje:

1.     če je izklicna cena višja od 100.000 eurov: dva meseca pred potekom roka za oddajo ponudb,

2.     v drugih primerih: en mesec pred potekom roka za oddajo ponudb.

(4) Upravitelj mora ponudnike obvestiti o izidu javnega zbiranja ponudb v roku, določenem v vabilu k dajanju ponudb, ki ne sme biti pozneje kot 15 dni po poteku roka za oddajo ponudb.

(5) Upravitelj mora ponudniku, ki je uspel v postopku javnega zbiranja ponudb, hkrati z obvestilom o izidu poslati tudi besedilo pogodbe in ga pozvati, da mu podpisan izvod pogodbe vrne v treh delovnih dneh po prejemu.

(6) Če ponudnik, ki je uspel v postopku javnega zbiranja ponudb, v roku iz petega odstavka tega člena ne vrne podpisanega izvoda pogodbe, mora stečajnemu dolžniku plačati pogodbeno kazen za neizpolnitev obveznosti skleniti prodajno pogodbo v znesku, ki je enak znesku varščine.

(7) V primeru iz šestega odstavka tega člena plačilo varščine velja za plačilo pogodbene kazni in stečajni dolžnik obdrži plačani znesek varščine.

336. člen
(drugi pogoji prodaje)

(1) Za prodajno pogodbo, ki jo sklene stečajni dolžnik, se uporabljajo pravila, določena v 337. do 343. členu tega zakona.

(2) Uporabe pravil iz prvega odstavka tega člena s pogodbo ni mogoče izključiti.

337. člen
(osebe, s katerimi ni dovoljeno skleniti pogodbe)

(1) Stečajni dolžnik ne sme skleniti pogodbe o prodaji svojega premoženja z:

1.     osebo, ki je v zadnjih dveh letih pred uvedbo stečajnega postopka opravljala funkcijo člana poslovodstva ali organa nadzora ali funkcijo prokurista v insolventnem dolžniku,

2.     stečajnim upraviteljem ali sodnikom, ki vodi postopek,

3.     družbenikom, katerega delež v kapitalu stečajnega dolžnika je večji od 10 odstotkov,

4.     osebo, ki ima v razmerju do osebe iz 1., 2. ali 3. točke tega odstavka položaj ožje povezane osebe,

5.     pravno osebo, v kapitalu katere ima oseba iz 1. do 4. točke tega odstavka delež, večji od 50 odstotkov.

(2) Kupec mora pred sklenitvijo pogodbe s stečajnim dolžnikom dati pisno izjavo, da ni ovir za sklenitev pogodbe iz prvega odstavka tega člena.

(3) Prvi odstavek tega člena se ne uporablja za prodajo predkupnemu upravičencu, ki v skladu s tem zakonom uveljavlja zakonito predkupno pravico.

338. člen
(ara)

(1) Kupec mora v znamenje sklenitve prodajne pogodbe plačati aro v roku, ki je določen v pogodbi in ne sme biti daljši od petih delovnih dni po sklenitvi pogodbe.

(2) Za določitev višine zneska are se smiselno uporablja drugi odstavek 333. člena tega zakona.

(3) Prodajna pogodba je sklenjena pod odložnim pogojem, da kupec plača aro iz prvega odstavka tega člena, in razveznim pogojem, ki se uresniči, če kupec v tem roku are ne plača.

339. člen
(rok za plačilo kupnine in izročitev prodanega premoženja kupcu)

(1) Rok za plačilo kupnine ne sme biti daljši od treh mesecev po sklenitvi prodajne pogodbe.

(2) Kupec lahko odkloni plačilo kupnine, dokler sklep sodišča o soglasju k prodajni pogodbi ne postane pravnomočen.

(3) Če zamuda kupca s plačilom kupnine traja več kot 15 dni, lahko stečajni dolžnik odstopi od prodajne pogodbe, ne da bi moral kupcu dati dodatni rok za izpolnitev.

(4) Stečajni dolžnik ne sme kupcu izročiti lastniške posesti prodanega premoženja ali opraviti drugih pravnih dejanj za prenos lastninske ali druge premoženjske pravice na kupca, dokler ta ne plača celotne kupnine.

340. člen
(izključitev odgovornosti za stvarne napake)

Stečajni dolžnik ne odgovarja za stvarne napake premoženja, ki je predmet prodaje.

341. člen
(soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe)

(1) Prodajna pogodba je sklenjena pod odložnim pogojem, da bo sodišče k njej dalo soglasje, in pod razveznim pogojem, ki se uresniči, če sodišče zavrne soglasje.

(2) Sodišče o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe odloči na predlog upravitelja.

(3) Upravitelj mora predlog za soglasje k prodajni pogodbi predložiti sodišču v treh delovnih dneh po sklenitvi prodajne pogodbe in mu priložiti besedilo pogodbe ter glede na način prodaje:

1.     pri prodaji na podlagi javne dražbe: zapisnik dražbe,

2.     pri prodaji na podlagi javnega zbiranja ponudb: poročilo o ponudbah, ki jih je prejel, s podatki o ponudnikih in ponujenih cenah,

3.     pri neposredni prodaji: poročilo o ponudbah, ki jih je prejel na podlagi nezavezujočega zbiranja ponudb, in o poteku pogajanj s ponudniki.

(4) Če je bila pogodba sklenjena na podlagi neposrednih pogajanj po četrtem odstavku 329. člena tega zakona, sodišče odloči o soglasju k pogodbi:

1.     če je prodajna cena nižja od polovice vrednosti premoženja, ocenjene po likvidacijski vrednosti: na podlagi soglasja upniškega odbora,

2.     v drugih primerih: na podlagi mnenja upniškega odbora.

(5) Če je bila pogodba sklenjena na podlagi javne dražbe z zniževanjem izklicne cene in je bila prodajna cena nižja od polovice vrednosti premoženja, ocenjene po likvidacijski vrednosti, sodišče odloči o soglasju na podlagi soglasja upniškega odbora.

(6) Prvi do peti odstavek tega člena se ne uporabljajo, če je ocenjena vrednost premoženja, ki je predmet prodajne pogodbe, nižja od 100.000 eurov.

(7) Sodišče da soglasje k pogodbi:

1.     če je bila prodaja opravljena v skladu s pravnomočnim sklepom o prodaji,

2.     če je vsebina prodajne pogodbe v skladu s 337. do 343. členom tega zakona in

3.     v primeru iz 1. točke četrtega odstavka ali iz petega odstavka tega člena: če je upniški odbor dal soglasje k pogodbi.

342. člen
(prenos lastninske ali druge premoženjske pravice na kupca in varstvo kupca)

(1) S plačilom kupnine prenehajo naslednje pravice tretjih na premoženju, ki je predmet prodajne pogodbe:

1.     zastavna pravica ali hipoteka in zemljiški dolg,

2.     pravica do prepovedi odtujitve in obremenitve ter

3.     naslednje osebne služnosti, stvarno breme ali stavbna pravica:

–  če je lastninska pravica na nepremičnini, ki je predmet prodajne pogodbe, omejena s hipoteko ali zemljiškim dolgom: če so bile pridobljene po trenutku, od katerega učinkuje vpis najzgodnejše hipoteke ali zemljiškega dolga v zemljiško knjigo,

–  v drugih primerih: če so bile pridobljene po trenutku, od katerega po 244. členu tega zakona učinkuje začetek stečajnega postopka.

(2) Če je predmet prodajne pogodbe nepremičnina, sodišče po plačilu kupnine na predlog upravitelja izda sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, s katerim odloči, da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice v korist kupca.

(3) Pravnomočni sklep iz drugega odstavka tega člena je listina, ki je podlaga za vknjižbo lastninske pravice v korist kupca in druge vpise po 89. členu v zvezi s 96. členom ZZK-1.

(4) Drugi in tretji odstavek tega člena se smiselno uporabljata tudi za prenos nematerializiranih vrednostnih papirjev, izdanih v skladu z ZNVP, v dobro kupca in za izbris zastavnih pravic iz registra neposestnih zastavnih pravic na premičninah.

(5) Udeleženec, ki ni uspel na javni dražbi ali v postopku javnega zbiranja ponudb, upnik, predkupni upravičenec ali tretja oseba ni upravičen niti v stečajnem niti v drugem postopku uveljavljati:

1.     zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe,

2.     zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe pod enakimi pogoji z njim,

3.     zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti razpolagalnega pravnega posla, s katerim je bila prenesena lastninska ali druga premoženjska pravica na kupca ali

4.     kateregakoli drugega zahtevka, katerega uveljavitev posega v pravice, ki jih pridobi kupec s sklenitvijo ali izpolnitvijo prodajne pogodbe.

343. člen
(vstop kupca v pravni položaj stečajnega dolžnika pri prodaji premoženja, ki je poslovna celota)

(1) Pravila, določena v tem členu, se uporabljajo, če je predmet prodajne pogodbe premoženje, ki je poslovna celota. Poslovna celota so stvari in druge premoženjske pravice, ki so kot celota potrebne za opravljanje posamezne vrste poslov ali več vrst poslov, ki se opravljajo zaradi izdelave določene vrste proizvodov ali oprave določene vrste storitve (v nadaljnjem besedilu: opravljanje podjema).

(2) S plačilom kupnine preidejo na kupca kot pravnega naslednika stečajnega dolžnika pri podjemu, za opravljanje katerega se uporablja premoženje, ki je predmet prodajne pogodbe:

1.     poleg lastninske pravice ali drugih premoženjskih pravic na premoženju, ki je predmet prodajne pogodbe, tudi vse pravice, ki so povezane s pravnim položajem stečajnega dolžnika pri opravljanju podjema, kot so:

–  koncesije za opravljanje storitev ali uporabo ali izkoriščanje javnega dobra, razen če zakon za posamezno vrsto koncesije določa, da z začetkom stečajnega postopka nad koncesionarjem koncesija preneha,

–  licence za uporabo pravic intelektualne lastnine,

–  pravice na podlagi atestov in uporabnih dovoljenj,

–  pravice na podlagi soglasij in dovoljenja pristojnih organov, potrebnih za opravljanje dejavnosti, ki je vključena v podjem, ali drugih soglasij ali dovoljenj, povezanih z opravljanjem podjema, razen če zakon za posamezno vrsto soglasja ali dovoljenja določa, da to z začetkom stečajnega postopka nad imetnikom soglasja ali dovoljenja preneha,

–  pravice do najema ali zakupa premoženja, ki se uporablja pri opravljanju podjema,

–  pravica uporabe imena, vključenega v firmi stečajnega dolžnika,

2.     vse obveznosti in javnopravna bremena, povezana z opravljanjem podjema, razen pravic tretjih, ki prenehajo po prvem odstavku 342. člena tega zakona.

(3) Pri vstopu v pravne položaje iz drugega odstavka tega člena kupec velja za univerzalnega pravnega naslednika stečajnega dolžnika.

(4) Po plačilu kupnine sodišče na predlog upravitelja izda sklep, ki mora vsebovati:

1.     ugotovitev, da kupec vstopa v pravne položaje iz drugega odstavka tega člena kot univerzalni pravni naslednik stečajnega dolžnika, in

2.     če med premoženje spadajo nepremičnine: tudi odločitev iz drugega odstavka 342. člena tega zakona.

344. člen
(pritožba proti sklepom v zvezi s prodajo premoženja dolžnika)

(1) Proti sklepu o prodaji iz 331. člena tega zakona, sklepu o soglasju k prodajni pogodbi iz 341. člena tega zakona, sklepu o izročitvi nepremičnine kupcu iz drugega odstavka 342. člena in sklepu iz četrtega odstavka 343. člena tega zakona se lahko pritožijo samo upniki.

(2) Pritožba proti sklepu iz prvega odstavka tega člena zadrži njegovo izvršitev.

345. člen
(posebna pravila o prodaji premoženja, ki je predmet ločitvene pravice)

(1) Pravila, določena v tem členu, se uporabljajo, če je ločitveni upnik pravočasno prijavil ločitveno pravico in je bila ta ločitvena pravica:

1.     bodisi priznana

2.     bodisi prerekana in do prodaje:

–  če mora ločitveno pravico v pravdi uveljavljati ločitveni upnik: njegov zahtevek iz prvega odstavka 305. člena tega zakona ni bil pravnomočno zavrnjen in ločitvena pravica tudi ni prenehala po četrtem odstavku 305. člena ali tretjem odstavku 306. člena, ali

–  če mora neobstoj ločitvene pravice uveljavljati tisti, ki je ločitveno pravico prerekal: zahtevku iz drugega odstavka 307. člena ali drugega odstavka 308. člena ni pravnomočno ugodeno.

(2) Če kupnina po plačilu stroškov v zvezi s prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice iz prvega odstavka tega člena, ne zadošča za celotno plačilo terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico, mora sodišče:

1.     za sklep o prodaji poleg mnenja upniškega odbora po prvem odstavku 331. člena tega zakona ali soglasja po tretjem odstavku 332. člena tega zakona dobiti tudi mnenje ali soglasje ločitvenega upnika,

2.     za sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe iz četrtega ali petega odstavka 341. člena tega zakona poleg mnenja ali soglasja upniškega odbora dobiti tudi mnenje ali soglasje ločitvenega upnika.

(3) Za mnenje ali soglasje ločitvenega upnika iz drugega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo prvi do tretji odstavek 88. člena tega zakona.

(4) Če ločitveni upnik v 15 dneh po objavi po prejemu zahteve za mnenje sodišču svojega mnenja ne sporoči, velja, da je procesna predpostavka za odločitev sodišča v zvezi z mnenjem ločitvenega upnika iz tretjega odstavka tega člena izpolnjena.

(5) Če ločitveni upnik v 15 dneh po objavi po prejemu zahteve za soglasje sodišču ne sporoči, da zavrača to soglasje, velja, da je procesna predpostavka za odločitev sodišča v zvezi s soglasjem ločitvenega upnika iz tretjega odstavka tega člena izpolnjena.

(6) Na pravno posledico iz četrtega ali petega odstavka tega člena mora sodišče opozoriti ločitvenega upnika v zahtevi za mnenje ali soglasje.

(7) Če je premoženje predmet več ločitvenih pravic iz prvega odstavka tega člena, se drugi do šesti odstavek tega člena uporabljajo za mnenje ali soglasje:

1.     ločitvenega upnika, katerega ločitvena pravica je bila pridobljena prva, in

2.     ločitvenega upnika, katerega ločitvena pravica ima drugi ali poznejši vrstni red, če je skupni znesek terjatev, zavarovanih z ločitvenimi pravicami predhodnega vrstnega reda, manjši od vrednosti premoženja, ki se prodaja, ocenjene po likvidacijski vrednosti.

346. člen
(posebna pravila o prodaji določenega premoženja)

(1) Posebna pravila, določena v tem členu, se uporabljajo za prodajo:

1.     vrednostnih papirjev ali blaga, s katerim se trguje na organiziranem trgu,

2.     hitro pokvarljivega blaga,

3.     netržnih zalog materiala, če je skupna vrednost posamezne vrste takih zalog manjša od 15.000 eurov, in naslednjih vrst stvari, če je vrednost posamezne stvari manjša od 15.000 eurov:

–  rabljene opreme ali strojev,

–  trgovskega blaga in končnih izdelkov ali

–  nepremičnin.

(2) Za prodajo premoženja iz prvega odstavka tega člena se ne uporabljajo:

1.     drugi odstavek 327. člena tega zakona in lahko vrednost tega premoženja oceni upravitelj, 329. člen, 332. do 338. in 341. člen tega zakona,

2.     za prodajo premoženja iz 2. točke prvega odstavka pa tudi ne: drugi odstavek 330. člena tega zakona.

(3) Upravitelj mora premoženje iz 1. točke prvega odstavka tega člena prodati na organiziranem trgu, na katerem se trguje s tem premoženjem, po tržni ceni, ki se oblikuje na tem trgu, in po pravilih, ki se uporabljajo za prodajne pogodbe, sklenjene na tem trgu.

(4) Upravitelj mora premoženje iz 2. in 3. točke prvega odstavka tega člena prodati na način, ki je primeren glede na lastnosti tega premoženja.

347. člen
(posebna pravila o uveljavitvi predkupne pravice)

(1) Pravila, določena v tem členu, se uporabljajo za prodajo premoženja, ki je predmet zakonite predkupne pravice ali pogodbene predkupne pravice, ki je vpisana v zemljiško knjigo ali drug javni register ali evidenco, z vpisom v katero se javno objavi pridobitev te pravice.

(2) Če se premoženje iz prvega odstavka tega člena prodaja na javni dražbi:

1.     mora upravitelj:

–  predkupnega upravičenca hkrati z objavo razpisa dražbe obvestiti o dražbi,

–  predkupnega upravičenca opozoriti na pogoje za uveljavitev predkupne pravice in da bo predkupna pravica prenehala, če je ne uveljavi tako, kot je določeno v 4. točki tega odstavka,

–  če v naslednjem koraku dražbe cene ne sprejme noben dražitelj, predkupnemu upravičencu ponuditi, da premoženje kupi za ceno, ki jo je ponudil dražitelj, ki je v rednem koraku dražbe sprejel najvišjo ceno (v nadaljnjem besedilu: zadnji redni korak dražbe).

2.     če predkupni upravičenec po zadnjem rednem koraku dražbe izjavi, da uveljavlja predkupno pravico:

–  se dražba nadaljuje tako, da ima dražitelj, ki je uspel v zadnjem rednem koraku dražbe, pravico ponuditi višjo ceno v enem ali več izrednih korakih dražbe, in predkupni upravičenec ponovno uveljaviti predkupno pravico za višjo ceno v vsakem od teh izrednih korakih dražbe, in

–  se dražba konča, ko bodisi dražitelj odstopi od nadaljnje dražbe bodisi predkupni upravičenec za ceno, ki jo ponudi dražitelj v zadnjem izrednem koraku dražbe, ne uveljavi predkupne pravice.

3.     če predkupni upravičenec po koraku dražbe izjavi, da uveljavlja predkupno pravico, in po tem koraku dražitelj odstopi od nadaljnje dražbe:

–  se za sklenitev prodajne pogodbe smiselno uporabljajo šesti do deveti odstavek 334. člena tega zakona,

–  mora predkupni upravičenec celotno kupnino plačati v 15 dneh po sklenitvi prodajne pogodbe.

4.     lahko predkupni upravičenec uveljavi predkupno pravico tako, da:

–  plača varščino za udeležbo na dražbi,

–  na dražbi izjavi, da uveljavlja predkupno pravico, in

–  podpiše prodajno pogodbo in plača celotno kupnino v 15 dneh po sklenitvi prodajne pogodbe.

(3) Če se premoženje iz prvega odstavka tega člena prodaja na podlagi zbiranja ponudb ali neposrednih pogajanj:

1.     se prodajna pogodba s kupcem sklene tudi pod odložnim pogojem, da predkupni upravičenec ne bo uveljavil predkupne pravice, in pod razveznim pogojem, ki se uresniči, če predkupni upravičenec uveljavi predkupno pravico,

2.     mora upravitelj:

–  predkupnemu upravičencu poslati besedilo pogodbe s smiselno enako vsebino, kot jo ima pogodba, ki jo je poslal ponudniku, ki je uspel v postopku zbiranja ponudb po petem odstavku 335. člena tega zakona, ali sklenil s kupcem na podlagi neposrednih pogajanj,

–  predkupnega upravičenca pozvati, da mu v 15 dneh po prejemu vrne podpisan izvod pogodbe in plača celotno kupnino v skladu s pogodbo, in

–  predkupnega upravičenca opozoriti, da bo predkupna pravica prenehala, če je ne uveljavi tako, kot je določeno v 3. točki tega odstavka,

3.     lahko predkupni upravičenec uveljavi predkupno pravico tako, da v 15 dneh po prejemu besedila pogodbe in poziva upravitelja iz 2. točke tega odstavka vrne podpisan izvod pogodbe in plača celotno kupnino v skladu s pogodbo.

(4) Ne glede na splošna pravila, ki bi se uporabljala za uveljavitev predkupne pravice, če nad predkupnim zavezancem ne bi bil začet stečajni postopek, lahko predkupni upravičenec po začetku stečajnega postopka nad predkupnim zavezancem uveljavi predkupno pravico samo tako, kot je določeno v drugem ali tretjem odstavku tega člena.

348. člen
(uporaba pododdelka 5.8.3)

Pravila, določena v pododdelku 5.8.3 tega zakona, se uporabljajo v stečajnem postopku nad:

1.     osebno družbo in

2.     drugo pravno osebo, za obveznosti katere po zakonu ali njenih pravilih odgovarjajo tudi njeni družbeniki.

349. člen
(osebno odgovorni družbenik kot stranka glavnega stečajnega postopka)

(1) Stranka glavnega stečajnega postopka je tudi osebno odgovorni družbenik.

(2) Proti sklepom iz prvega odstavka 344. člena tega zakona se lahko pritoži tudi osebno odgovorni družbenik.

350. člen
(posebna pravila o stečajni masi)

(1) V stečajno maso pravne osebe iz 348. člena tega zakona spada tudi premoženje, doseženo z uveljavitvijo zahtevkov do osebno odgovornega družbenika na podlagi njegove odgovornosti za obveznosti te pravne osebe.

(2) Z začetkom stečajnega postopka preneha pravica upnikov uveljavljati zahtevke iz prvega odstavka tega člena proti osebno odgovornim družbenikom.

(3) Z začetkom stečajnega postopka pridobi upravitelj pravico za račun stečajne mase uveljaviti zahtevke iz prvega odstavka tega člena proti osebno odgovornim družbenikom.

(4) S privolitvijo upnika, ki je pred začetkom stečajnega postopka vložil tožbo za uveljavitev zahtevka iz drugega odstavka tega člena, lahko upravitelj za račun stečajne mase vstopi v pravdo, ki teče na podlagi te tožbe, proti osebno odgovornemu družbeniku.

(5) Za vstop upravitelja v pravdo po četrtem odstavku tega člena privolitev osebno odgovornega družbenika kot toženca ni potrebna.

351. člen
(posebna pravila o postopkih izvršbe in zavarovanja proti osebno odgovornim družbenikom)

(1) Pravila, določena v tem členu, se uporabljajo za postopke izvršbe ali zavarovanja proti osebno odgovornim družbenikom za uveljavitev terjatev na podlagi njihove odgovornosti za obveznosti pravne osebe iz 348. člena tega zakona.

(2) Po začetku stečajnega postopka je dovoljeno izdati sklep o izvršbi ali zavarovanju terjatev iz prvega odstavka tega člena samo na predlog upravitelja in v dobro stečajne mase.

(3) Postopki izvršbe in zavarovanja terjatev iz prvega odstavka tega člena, ki so bili začeti pred začetkom stečajnega postopka, se prekinejo in jih je dovoljeno nadaljevati samo na predlog upravitelja in v dobro stečajne mase.

(4) Izvršilno sodišče dovoli ali nadaljuje in opravi izvršbo za izterjavo terjatve iz prvega odstavka tega člena v dobro stečajne mase tudi, če stečajni dolžnik ali njegova stečajna masa v izvršilnem naslovu za izterjavo te terjatve ni označena kot upnik.

352. člen
(učinek prenehanja terjatev do stečajnega dolžnika za terjatve do osebno odgovornih družbenikov)

Če preneha terjatev upnika po petem odstavku 296. člena, četrtem odstavku 300. člena, sedmem odstavku 301. člena, četrtem odstavku 305. člena ali tretjem odstavku 306. člena tega zakona v razmerju do stečajnega dolžnika, hkrati preneha tudi v razmerju do osebno odgovornega družbenika.

353. člen
(sklep sodišča kot pogoj za plačilo)

Upravitelj sme opraviti plačilo ali drugo izpolnitev v breme stečajne mase samo na podlagi sklepa sodišča v skladu z oddelkom 5.9 tega zakona, če ni v zakonu za posamezen primer drugače določeno.

354. člen
(stroški stečajnega postopka)

(1) Stroški stečajnega postopka so obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, razen tistih obveznosti, za katere zakon določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov.

(2) Če upravitelj izvedbo posameznih storitev v zvezi z opravljanjem svojih nalog v stečajnem postopku (na primer storitve izdelave poročil, seznamov preizkušenih terjatev in načrtov razdelitve ali storitve svetovanja pri opravljanju nalog upravitelja v postopku zaradi insolventnosti), razen storitev iz sedmega odstavka 103. člena tega zakona, odda drugi osebi, nadomestila za te storitve ni dovoljeno plačati kot strošek stečajnega postopka, temveč jih mora upravitelj plačati iz lastnih sredstev.

(3) Za storitve iz sedmega odstavka 103. člena tega člena, za katere je predpisana ali v poslovni praksi uveljavljena tarifa, kot strošek stečajnega postopka ni dovoljeno plačati cene v zneskih, ki so višji od zneskov, določenih s to tarifo in opravil, ki presegajo okvir nujno potrebnih del v okviru teh storitev.

(4) Upravitelj izvedbe storitev iz sedmega odstavka 103. člena tega zakona ne sme oddati:

–       osebi, v kateri on ali oseba, ki ima v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe, opravlja pravno zastopanje, opravlja funkcijo člana poslovodstva, člana organa nadzora ali prokurista, ali je v njih tihi družbenik,

–       osebi, v kateri je on ali osebe, ki imajo v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe, skupaj ali vsak zase, neposredno ali preko drugih pravnih oseb v več kot 5 odstotkih udeležen pri ustanoviteljskih pravicah, upravljanju oziroma kapitalu, ali je v njih tihi družbenik.

(5) Pogodba, ki je sklenjena v nasprotju s četrtim odstavkom tega člena, je nična.

355. člen
(vrste stroškov stečajnega postopka)

(1) Stroški stečajnega postopka so tekoči stroški in občasni stroški stečajnega postopka.

(2) Tekoči stroški stečajnega postopka so:

1.     stroški upravitelja,

2.     plače in druga nadomestila osebam, ki opravljajo posle za potrebe stečajnega postopka, vključno z davki in prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati in plačati hkrati s temi plačili,

3.     stroški električne energije, vode, ogrevanja, telefona in drugi stroški v zvezi z uporabo poslovnih prostorov za potrebe stečajnega postopka,

4.     zavarovalne premije za zavarovanje premoženja, ki spada v stečajno maso,

5.     stroški objav po 122. členu tega zakona,

6.     pravdni stroški stečajnega dolžnika v postopkih iz oddelka 5.6 tega zakona,

7.     stroški računovodskih, administrativnih in drugih storitev za potrebe stečajnega postopka,

8.     obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, ki nastanejo med potekom stečajnega postopka in

9.     drugi stroški, ki nastajajo mesečno ali v drugih rednih obdobjih med potekom stečajnega postopka.

(3) Občasni stroški stečajnega postopka so:

1.     plačilo terjatev upnikov, ki so nastale med postopkom prisilne poravnave, iz drugega odstavka 289. člena tega zakona,

2.     izpolnitve obveznosti na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe po drugem odstavku 265. člena tega zakona,

3.     plačilo razlike po četrtem odstavku 268. člena tega zakona,

4.     izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov iz 316. in 317. člena tega zakona,

5.     nalaganje denarnega dobroimetja stečajnega dolžnika v skladu s 322. in 324. členom tega zakona,

6.     stroški ocenitve vrednosti premoženja in drugih dejanj v zvezi z izvedbo prodaje,

7.     davek na dodano vrednost ali davek na promet nepremičnin v zvezi s prodajo premoženja in

8.     drugi stroški stečajnega postopka razen tekočih stroškov iz drugega odstavka tega člena.

356. člen
(predračun stroškov stečajnega postopka)

(1) Sodišče določi predračun stroškov stečajnega postopka na predlog upravitelja iz 3. točke drugega odstavka 294. člena tega zakona in na podlagi mnenja upniškega odbora. Sodišče lahko na predlog upravitelja določi tudi začasni predračun stroškov od začetka stečajnega postopka do objave otvoritvenega poročila, če je to potrebno za nemoten potek stečajnega postopka.

(2) Predračun stroškov stečajnega postopka mora vsebovati:

1.     glede stroškov iz 2. točke drugega odstavka 355. člena tega zakona število oseb, potrebnih za izvedbo poslov, ki jih je treba v stečajnem postopku opraviti, in za vsako od njih:

–  opis poslov, ki jih bo opravljala, in

–  mesečni znesek stroškov za plačilo plače ali drugega nadomestila za opravljanje teh poslov,

2.     glede stroškov iz 1., 3., 4., 7. in 8. točke drugega odstavka 355. člena tega zakona:

–  opis vrste teh stroškov in

–  mesečni znesek za vsako od vrst teh stroškov,

3.     glede drugih stroškov:

–  opis vrste teh stroškov in

–  skupni znesek za vsako od vrst teh stroškov.

(3) Če se med stečajnim postopkom pokaže, da posamezne vrste stroškov iz 1. ali 2. točke drugega odstavka tega člena v obsegu, vključenem v predračun stroškov, niso več potrebne ali zadostne za izvedbo dejanj, ki jih je treba opraviti v stečajnem postopku, sodišče glede teh vrst stroškov spremeni predračun stroškov.

(4) Sodišče o spremembi predračuna stroškov odloči:

1.     na predlog upravitelja in na podlagi mnenja upniškega odbora ali

2.     na zahtevo upniškega odbora.

357. člen
(sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka)

(1) Upravitelj sme opraviti plačilo ali izpolniti drugo obveznost, ki je strošek stečajnega postopka, samo, če sodišče da soglasje za to izpolnitev.

(2) Prvi odstavek tega člena se ne uporablja za:

1.     plačilo stroškov iz 1. in 2. točke drugega odstavka 356. člena tega zakona v znesku, v katerem so vključeni v predračun stroškov stečajnega postopka,

2.     izpolnitev obveznosti na podlagi pravnih poslov v skladu s 316. do 319. členom tega zakona in

3.     nalaganje denarnega dobroimetja stečajnega dolžnika v skladu s 322. in 324. členom tega zakona ter plačilo s tem povezanih stroškov.

358. člen
(terjatve, ki se upoštevajo pri razdelitvi splošne razdelitvene mase)

Pri razdelitvi splošne razdelitvene mase se upoštevajo nezavarovane terjatve, ki so bile v stečajnem postopku pravočasno prijavljene, razen:

1.     prerekanih terjatev, ki so do izdelave načrta razdelitve prenehale po četrtem odstavku 300. člena ali sedmem odstavku 301. člena tega zakona,

2.     terjatev, povezanih z razveznim pogojem, ki se je uresničil do izdelave načrta razdelitve.

359. člen
(vrstni red plačila terjatev iz splošne razdelitvene mase)

(1) Terjatve se iz splošne razdelitvene mase plačajo po tem vrstnem redu:

1.     prednostne terjatve,

2.     navadne terjatve,

3.     podrejene terjatve.

(2) Dokler razdelitvena masa ne zadošča za celotno plačilo terjatev predhodnega vrstnega reda, ki jih je treba upoštevati pri razdelitvi, ni dovoljeno začeti plačevati terjatve poznejšega vrstnega reda.

(3) Če razdelitvena masa ne zadošča za celotno plačilo terjatev posameznega vrstnega reda, ki jih je treba upoštevati pri razdelitvi, se vse terjatve tega vrstnega reda plačajo v deležu, ki se izračuna kot razmerje med zneskom razpoložljive razdelitvene mase in skupnim zneskom vseh terjatev tega vrstnega reda, ki jih je treba upoštevati pri razdelitvi.

360. člen
(prednostna in splošna razdelitev)

(1) Prednostna razdelitev je razdelitev splošne razdelitvene mase za plačilo prednostnih terjatev.

(2) Splošna razdelitev je razdelitev splošne razdelitvene mase za plačilo navadnih in podrejenih terjatev.

361. člen
(prva in poznejše razdelitve)

(1) Prvo prednostno razdelitev je treba opraviti, ko splošna razdelitvena masa zadošča za plačilo polovice zneska prednostnih terjatev, ki jih je treba upoštevati pri razdelitvi.

(2) Prvo splošno razdelitev je treba opraviti:

1.     ko splošna razdelitvena masa zadošča za plačilo polovice zneska navadnih terjatev, ki jih je treba upoštevati pri razdelitvi, če ta položaj nastopi prej kot v šestih mesecih po začetku stečajnega postopka,

2.     v drugih primerih, ko splošna razdelitvena masa zadošča za plačilo desetih odstotkov zneska navadnih terjatev, ki jih je treba upoštevati pri razdelitvi.

(3) Poznejše razdelitve je treba opraviti, ko splošna razdelitvena masa zadošča za plačilo dodatnih deset odstotkov zneska prednostnih ali navadnih terjatev, ki jih je treba upoštevati pri razdelitvi.

362. člen
(terjatve, ki se plačajo iz splošne razdelitvene mase)

(1) Ob prvi razdelitvi se iz splošne razdelitvene mase plačajo naslednje nezavarovane terjatve, ki so v stečajnem postopku priznane do izdelave načrta prve razdelitve, v deležu iz tretjega odstavka 359. člena tega zakona:

1.     terjatve, ki niso povezane s pogojem, in

2.     terjatve, ki so bile povezane z odložnim pogojem, ki se je uresničil do izdelave načrta prve razdelitve.

(2) Ob prvi razdelitvi se v razdelitveni masi rezervirajo sredstva za plačilo naslednjih terjatev v deležu iz tretjega odstavka 359. člena tega zakona (v nadaljnjem besedilu: rezervirana splošna razdelitvena masa):

1.     prerekanih terjatev in

2.     terjatev, povezanih s pogojem, ki se do izdelave načrta prve razdelitve še ni uresničil.

(3) Plačilo terjatve se opravi iz rezervirane splošne razdelitvene mase na podlagi sklepa o prvi razdelitvi, ko se izpolnijo ti pogoji:

1.     pri prerekani terjatvi iz prvega odstavka 300. člena ali prvega odstavka 301. člena tega zakona: ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja terjatve,

2.     pri prerekani terjatvi iz prvega odstavka 302. člena tega zakona:

–  ko poteče rok za vložitev tožbe iz drugega odstavka 302. člena, če v tem roku nihče od tistih, ki so prerekali terjatev, ni vložil tožbe, ali

–  ko postane pravnomočna sodna odločba, s katero je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja terjatve, zavrglo tožbo iz drugega odstavka 302. člena ali ustavilo postopek zaradi umika te tožbe,

3.     pri prerekani terjatvi iz prvega odstavka 314. člena tega zakona:

–  ko poteče rok za prijavo udeležbe iz tretjega odstavka 314. člena tega zakona, če nihče od tistih, ki so prerekali terjatev v tem roku ne prijavi udeležbe, ali

–  ko postane pravnomočna odločba, s katero je pristojni državni organ odločil, da ta terjatev obstaja.

4.     pri terjatvi, povezani z odložnim pogojem: ko se ta pogoj uresniči, če se uresniči pred izdelavo načrta končne razdelitve,

5.     pri terjatvi, povezani z razveznim pogojem: ob končni razdelitvi, če se do izdelave načrta končne razdelitve ta pogoj ni uresničil.

(4) Splošna razdelitvena masa, ki je bila rezervirana za plačilo posamezne terjatve po drugem odstavku tega člena, se ob poznejši ali končni razdelitvi razdeli med druge upnike, ko se izpolnijo naslednji pogoji:

1.     pri prerekani terjatvi iz prvega odstavka 300. člena ali iz prvega odstavka 301. člena tega zakona: ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve, zavrglo tožbo iz prvega odstavka 300. člena ali iz prvega odstavka 301. člena ali ustavilo postopek zaradi umika te tožbe,

2.     pri prerekani terjatvi iz prvega odstavka 302. člena tega zakona: ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev neobstoja terjatve,

3.     pri prerekani terjatvi iz prvega odstavka 314. člena tega zakona: ko postane pravnomočna odločba, s katero je pristojni državni organ odločil, da ta terjatev ne obstaja,

4.     pri terjatvi, povezani z odložnim pogojem: ob končni razdelitvi, če se do izdelave načrta končne razdelitve ta pogoj ni uresničil,

5.     pri terjatvi, povezani z razveznim pogojem: ko se ta pogoj uresniči, če se uresniči pred izdelavo načrta končne razdelitve.

363. člen
(načrt prve razdelitve)

(1) Upravitelj mora pred izdelavo načrta prve razdelitve posodobiti končni seznam preizkušenih terjatev v skladu z 72. členom tega zakona.

(2) Načrt prve razdelitve mora vsebovati:

1.     znesek splošne razdelitvene mase, ki je predmet prve razdelitve,

2.     skupni znesek terjatev, ki se upoštevajo pri prvi razdelitvi,

3.     delež iz tretjega odstavka 359. člena tega zakona,

4.     za vsako terjatev, ki se upošteva pri prvi razdelitvi:

–  zaporedno številko terjatve na končnem seznamu preizkušenih terjatev,

–  identifikacijske podatke o upniku terjatve,

–  znesek terjatve, ki se upošteva pri prvi razdelitvi,

–  podatek, ali se terjatev ob prvi razdelitvi plača po prvem odstavku 362. člena tega zakona ali se za njeno plačilo rezervirajo sredstva po drugem odstavku 362. člena tega zakona,

–  znesek terjatve, ki se plača ali rezervirajo sredstva za njeno plačilo, ob prvi razdelitvi, izračunan na podlagi deleža iz tretjega odstavka 359. člena tega zakona.

(3) Upravitelj mora predložiti sodišču načrt prve razdelitve in posodobljen končni seznam preizkušenih terjatev iz prvega odstavka tega člena:

1.     pri prvi prednostni razdelitvi: v osmih dneh po nastopu položaja iz prvega odstavka 361. člena tega zakona,

2.     pri prvi splošni razdelitvi: v enem mesecu po nastopu položaja iz drugega odstavka 361. člena tega zakona.

(4) Sodišče mora objaviti načrt prve razdelitve in posodobljen končni seznam preizkušenih terjatev v treh delovnih dneh po prejemu.

364. člen
(ugovor proti načrtu prve razdelitve)

(1) Proti načrtu prve razdelitve lahko ugovarja vsak upnik.

(2) Ugovor proti načrtu prve razdelitve mora upnik vložiti pri prvi prednostni razdelitvi v 15 dneh in pri prvi splošni razdelitvi v enem mesecu od objave po četrtem odstavku 363. člena tega zakona.

365. člen
(sklep o prvi razdelitvi)

(1) Sodišče s sklepom o prvi razdelitvi:

1.     odloči o ugovorih iz 364. člena tega zakona,

2.     odloči o odmeri sorazmernega dela nadomestila upravitelju iz 3. točke četrtega odstavka 103. člena tega zakona in

3.     določi končni načrt prve razdelitve.

(2) V izreku sklepa o prvi razdelitvi sodišče določitev končnega načrta prve razdelitve oblikuje tako, da navede končni načrt prve razdelitve, ki je sestavni del izreka sklepa.

(3) Sodišče mora:

1.     pri prvi prednostni razdelitvi v osmih dneh, pri prvi splošni razdelitvi pa v 15 dneh po poteku roka za ugovor iz drugega odstavka 364. člena tega zakona odločiti o ugovorih in o vsebini svoje odločitve obvestiti upravitelja ter

2.     v treh delovnih dneh po dnevu, ko upravitelj predloži končni načrt prve razdelitve, objaviti sklep o prvi razdelitvi in končni načrt prve razdelitve, ki je sestavni del tega sklepa.

366. člen
(pritožba proti sklepu o prvi razdelitvi)

(1) S pritožbo proti sklepu o prvi razdelitvi je dovoljeno izpodbijati samo:

1.     odločitev o ugovorih iz 364. člena tega zakona in

2.     končni načrt prve razdelitve v delu, v katerem je predmet teh ugovorov.

(2) Pritožba proti sklepu o prvi razdelitvi zadrži njegovo izvršitev.

(3) Pravnomočni sklep o prvi razdelitvi je izvršilni naslov.

367. člen
(končni načrt prve razdelitve)

Upravitelj mora v treh delovnih dneh po prejemu obvestila iz 1. točke tretjega odstavka 365. člena tega zakona sodišču predložiti končni načrt prve razdelitve v skladu z odločitvijo sodišča o ugovorih iz 364. člena tega zakona.

368. člen
(roki za plačilo na podlagi končnega načrta prve razdelitve)

Upravitelj mora upnikom plačati zneske iz četrte alineje 4. točke drugega odstavka 363. člena tega zakona na podlagi končnega načrta prve razdelitve:

1.     pri terjatvah iz prvega odstavka 362. člena tega zakona: v 15 dneh po pravnomočnosti sklepa o prvi razdelitvi,

2.     pri terjatvah iz drugega odstavka 362. člena tega zakona: v 15 dneh po izpolnitvi pogoja iz tretjega odstavka 362. člena tega zakona, vendar ne pred pravnomočnostjo sklepa o prvi razdelitvi.

369. člen
(poznejša razdelitev)

(1) Za poznejšo razdelitev se smiselno uporabljajo 362. do 368. člen tega zakona, če ni v drugem ali tretjem odstavku tega člena drugače določeno.

(2) Rok za ugovor proti načrtu poznejše razdelitve iz drugega odstavka 364. člena tega zakona je pri poznejši prednostni in splošni razdelitvi 15 dni od objave po četrtem odstavku 363. člena tega zakona.

(3) Z ugovorom proti načrtu poznejše razdelitve ni dovoljeno uveljavljati, da naj se določena terjatev upošteva ali ne upošteva pri razdelitvi, če je bilo o upoštevanju te terjatve že odločeno s pravnomočnim sklepom o prvi razdelitvi ali s pravnomočnim sklepom o poznejši razdelitvi, izdanim v zvezi z drugim načrtom poznejše razdelitve.

370. člen
(uporaba pododdelka 5.9.4)

(1) Pododdelek 5.9.4 se uporablja za razdelitev vsake posebne razdelitvene mase, če ni v drugem ali tretjem odstavku tega člena drugače določeno.

(2) Pododdelek 5.9.4 se ne uporablja za razdelitev posebne razdelitvene mase za plačilo stroškov izvršilnega postopka in zavarovane terjatve upnika, ki se opravi v izvršilnem postopku, na tek katerega po 3. točki tretjega odstavka 132. člena tega zakona ne vpliva začetek stečajnega postopka.

(3) Pododdelek 5.9.4 se ne uporablja za razdelitev posebne razdelitvene mase, ki je predmet ločitvene pravice iz prvega odstavka 282. člena tega zakona, za plačilo terjatve upnika, zavarovane s to ločitveno pravico.

(4) Premoženje, ki ostane po celotnem plačilo terjatev iz drugega ali tretjega odstavka tega člena, se prenese v splošno razdelitveno maso.

(5) Če posebna razdelitvena masa iz drugega ali tretjega odstavka tega člena ne zadošča za celotno plačilo terjatve upnika, se za plačilo nezavarovanega dela te terjatve uporablja pododdelek 5.9.3 tega zakona.

371. člen
(terjatve, ki se plačajo iz posebne razdelitvene mase)

(1) Pri razdelitvi posamezne posebne razdelitvene mase se upošteva terjatev, zavarovana z ločitveno pravico na premoženju, ki spada v to posebno razdelitveno maso, če sta bili terjatev in ločitvena pravica v stečajnem postopku pravočasno prijavljeni, razen:

1.     terjatve, zavarovane z ločitveno pravico, ki je bila prerekana in je do izdelave načrta prve razdelitve posebne razdelitvene mase prenehala po četrtem odstavku 305. člena ali tretjem odstavku 306. člena tega zakona,

2.     terjatve, povezane z razveznim pogojem, ki se je uresničil do izdelave načrta razdelitve posebne razdelitvene mase.

(2) Ob prvi razdelitvi posebne razdelitvene mase se iz te razdelitvene mase plača terjatev iz prvega odstavka tega člena, če sta terjatev in ločitvena pravica v stečajnem postopku priznani na podlagi pravnomočnega sklepa iz 304. člena tega zakona, in če terjatev:

1.     ni povezana s pogojem, ali

2.     je bila povezana z odložnim pogojem, ki se je uresničil do izdelave načrta prve razdelitve posebne razdelitvene mase.

(3) Ob prvi razdelitvi se v posebni razdelitveni masi rezervirajo sredstva za plačilo terjatve iz prvega odstavka tega člena:

1.     če je ločitvena pravica prerekana ali

2.     če je terjatev povezana s pogojem, ki se do izdelave načrta prve razdelitve posebne razdelitvene mase še ni uresničil.

(4) Plačilo terjatve se opravi iz rezervirane posebne razdelitvene mase:

1.     pri prerekani ločitveni pravici iz prvega odstavka 305. člena ali prvega odstavka 306. člena tega zakona: ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče ugodilo zahtevku za prednostno plačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet posebne razdelitvene mase,

2.     pri prerekani ločitveni pravici iz prvega odstavka 308. člena tega zakona:

–  v primeru iz šestega odstavka 308. člena tega zakona, ko postane pravnomočen sklep iz 304. člena tega zakona,

–  v drugih primerih, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek iz drugega odstavka 308. člena tega zakona,

3.     pri terjatvi, povezani z odložnim pogojem: ko se ta pogoj uresniči, če se uresniči pred izdelavo načrta končne razdelitve,

4.     pri terjatvi, povezani z razveznim pogojem: ob končni razdelitvi, če se do izdelave načrta končne razdelitve ta pogoj ni uresničil.

(5) Če je premoženje, ki spada v posamezno posebno razdelitveno maso, predmet več ločitvenih pravic, se terjatve, zavarovane s temi ločitvenimi pravicami, plačajo po vrstnem redu pridobitve ločitvenih pravic tako, da se terjatev, zavarovana z ločitveno pravico poznejšega vrstnega reda, plača iz dela posebne razdelitvene mase, ki ostane po plačilu celotnega zneska terjatve, zavarovane z ločitveno pravico predhodnega vrstnega reda.

(6) Premoženje, ki ostane po celotnem plačilu terjatev iz drugega ali tretjega odstavka tega člena, se prenese v splošno razdelitveno maso.

(7) Če posebna razdelitvena masa ne zadošča za celotno plačilo terjatve upnika, se za plačilo nezavarovanega dela te terjatve uporablja pododdelek 5.9.3 tega zakona.

(8) Upravitelj mora predložiti sodišču načrt prve razdelitve posebne razdelitvene mase v osmih dneh po prejemu kupnine za premoženje, ki spada v to posebno razdelitveno maso.

(9) Načrt prve razdelitve posebne razdelitvene mase mora vsebovati:

1.     podatke o premoženju, ki je bilo predmet posebne stečajne mase in z unovčenjem katerega je nastala posebna razdelitvena mase,

2.     znesek kupnine, dosežen z unovčenjem posebne stečajne mase iz 1. točke tega odstavka,

3.     skupni znesek stroškov v zvezi z unovčenjem posebne stečajne mase iz 1. točke tega odstavka in zneski posameznih vrst teh stroškov, razčlenjeni po vrstah stroškov iz četrtega odstavka 226. člena tega zakona,

4.     znesek posebne razdelitvene mase, ki je predmet prve razdelitve,

5.     skupni znesek terjatev, ki se upoštevajo pri prvi razdelitvi posebne razdelitvene mase,

6.     za vsako terjatev, ki se upošteva pri prvi razdelitvi posebne razdelitvene mase:

–  zaporedno številko terjatve na končnem seznamu preizkušenih terjatev,

–  znesek terjatve, ki se upošteva pri prvi razdelitvi,

–  vrstni red plačila terjatve,

–  podatek, ali se terjatev ob prvi razdelitvi plača po drugem odstavku tega člena ali se za njeno plačilo rezervirajo sredstva po tretjem odstavku tega člena,

–  znesek terjatve, ki se plača ali rezervirajo sredstva za njeno plačilo, ob prvi razdelitvi,

–  znesek terjatve, ki se plača iz splošne razdelitvene mase po sedmem odstavku tega člena,

7.     v primeru iz šestega odstavka tega člena tudi: znesek, ki se prenese v splošno razdelitveno maso.

(10) Za prvo razdelitev posebne razdelitvene mase se smiselno uporabljajo 364. do 367. člen tega zakona.

(11) Upravitelj mora upnikom plačati zneske terjatve, ki se plačajo iz posebne razdelitvene:

1.     pri terjatvah iz drugega odstavka tega člena: v osmih dneh po pravnomočnosti sklepa o prvi razdelitvi posebne razdelitvene mase,

2.     pri terjatvah iz tretjega odstavka tega člena: v osmih dneh po izpolnitvi pogoja iz četrtega odstavka tega člena, vendar ne pred pravnomočnostjo sklepa o prvi razdelitvi posebne razdelitvene mase.

372. člen
(prenos iz posebne v splošno razdelitveno maso)

(1) Premoženje, ki je bilo predmet ločitvene pravice, se prenese iz posebne v splošno razdelitveno maso:

1.     če ločitvena pravica preneha po četrtem odstavku 305. člena ali tretjem odstavku 306. člena tega zakona,

2.     ko postane pravnomočna sodba iz 2. točke tretjega odstavka 281. člena tega zakona,

3.     ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku iz drugega odstavka 308. člena tega zakona,

4.     pri terjatvi, povezani z odložnim pogojem: ob končni razdelitvi, če se do izdelave načrta končne razdelitve ta pogoj ni uresničil,

5.     pri terjatvi, povezani z razveznim pogojem: ko se ta pogoj uresniči, če se uresniči pred izdelavo načrta končne razdelitve.

(2) Upravitelj mora obvestiti sodišče o pravnem dejstvu iz 1. do 3. ali 5. točke prvega odstavka tega člena v osmih dneh po dnevu, ko zanj izve ali bi moral izvedeti.

(3) Sodišče mora v treh delovnih dneh po prejemu obvestila upravitelja iz drugega odstavka tega člena izdati sklep, da se premoženje iz posebne razdelitvene mase prenese v splošno razdelitveno maso (v nadaljnjem besedilu: sklep o prenosu iz posebne v splošno razdelitveno maso).

(4) Izrek sklepa o prenosu iz posebne v splošno razdelitveno maso mora vsebovati podatke o:

1.     premoženju, ki se prenese,

2.     ločitveni pravici iz prvega odstavka tega člena in

3.     terjatvi, ki je bila zavarovana s to ločitveno pravico.

(5) Sklep o prenosu iz posebne v splošno razdelitveno maso se vroči upniku, ki je v stečajnem postopku prijavil ločitveno pravico, na katero se nanaša sklep.

(6) Pritožba proti sklepu o prenosu iz posebne v splošno razdelitveno maso zadrži njegovo izvršitev.

(7) V primeru iz 4. točke prvega odstavka tega člena:

1.     mora upravitelj upoštevati to pravno dejstvo pri izdelavi načrta končne razdelitve in

2.     sodišče o prenosu iz posebne v splošno razdelitveno maso po tretjem in četrtem odstavku tega člena odloči s sklepom o končni razdelitvi.

(8) Za plačilo terjatve, zavarovane z ločitveno pravico iz prvega odstavka tega člena, se uporablja pododdelek 5.9.3 tega zakona.

373. člen
(končna razdelitev)

(1) Končna razdelitev je poznejša razdelitev, ki se opravi, ko je unovčena vsa stečajna masa.

(2) Če razdelitvena masa zadošča za plačilo vseh nezavarovanih terjatev, se del razdelitvene mase, ki ni potreben za plačilo nezavarovanih terjatev, z načrtom končne razdelitve razdeli družbenikom stečajnega dolžnika v sorazmerju z njihovimi deleži.

(3) Terjatve družbenika za plačilo sorazmernega dela ostanka razdelitvene mase iz drugega odstavka tega člena ni treba prijaviti v stečajnem postopku.

(4) Če dejanski imetnik deleža v ugovoru proti načrtu končne razdelitve ne dokaže drugače, velja, da je imetnik terjatve iz prvega odstavka tega člena:

1.     pri delniški družbi: oseba iz drugega odstavka 284. člena tega zakona,

2.     pri drugi pravni oseb: oseba, ki je kot družbenik vpisana v sodni register na dan izdelave načrta razdelitve ostanka razdelitvene mase.

(5) Če terjatve ni mogoče plačati zaradi upniške zamude iz petega odstavka 297. člena tega zakona, se znesek, ki bi ga bilo treba plačati upniku na podlagi razdelitve, položi v sodni depozit po pravilih, določenih v šestem do desetem odstavku tega člena.

(6) V postopku sodnega depozita iz petega odstavka tega člena je stvarno in krajevno pristojno odločati sodišče, ki vodi stečajni postopek.

(7) Upravitelj mora vložiti predlog za sodni depozit iz petega odstavka tega člena hkrati s končnim poročilom iz 375. člena tega zakona. Predlog mora vsebovati:

1.     identifikacijske podatke o upniku, v korist katerega se položi depozit, in

2.     znesek, ki je predmet depozita.

(8) Sodišče odloči o sodnem depozitu iz petega odstavka tega člena s sklepom o končanju stečajnega postopka. Odločitev o sodnem depozitu mora vsebovati:

1.     podatke iz 1. in 2. točke sedmega odstavka tega člena za vsakega upnika iz petega odstavka tega člena,

2.     poziv upravičencem do depozita, da vložijo zahtevo v skladu z devetim odstavkom tega člena in

3.     pouk o pravni posledici iz desetega odstavka tega člena.

(9) Sodišče plača deponirani znesek upravičencu do depozita na njegovo zahtevo, ki:

1.     mora vsebovati podatke o denarnem računu, v dobro katerega naj se opravi plačilo in

2.     ji morajo biti priloženi morebitni dokazi o tem, da je upravičenec do depozita pravni naslednik upnika, v dobro katerega je bil znesek deponiran.

(10) Če upravičenec do depozita v treh letih po pravnomočnosti sklepa o končanju stečajnega postopka ne vloži zahteve iz devetega odstavka tega člena, sodišče izda sklep, da je pravica do prevzema deponiranega zneska zastarala in da se deponirani znesek prenese na Republiko Slovenijo.

(11) Če je v stečajno maso spadalo tudi premoženje, ki ga po zakonu, ki ureja zadruge, ni dovoljeno razdeliti med člane zadruge (v nadaljnjem besedilu: nedeljivi zadružni kapital), se ne glede na drugi odstavek tega člena razdelitvena masa, ki ni potrebna za plačilo nezavarovanih terjatev (v nadaljnjem besedilu: ostanek razdelitvene mase) razdeli tako, da se:

1.     del ostanka razdelitvene mase prenese na zadružno zvezo, v katero je bila zadruga včlanjena,

2.     drugi del pa razdeli med člane v sorazmerju z njihovimi deleži.

(12) Del ostanka razdelitvene mase, ki se po 1. točki enajstega odstavka tega člena prenese na zadružno zvezo, se določi tako, da se ostanek razdelitvene mase pomnoži z deležem, ki ga je predstavljal znesek nedeljivega zadružnega kapitala v vsoti zneskov nedeljivega zadružnega kapitala in zneskov deležev vseh članov, izkazanih v bilanci stanja zadruge po stanju ob začetku stečajnega postopka.

(13) Za terjatev zadružne zveze iz 1. točke enajstega odstavka tega člena se smiselno uporablja tretji odstavek tega člena.

374. člen
(prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti)

(1) Če premoženja, ki sestavlja stečajno maso, ni mogoče unovčiti ali bi z njegovim unovčenjem nastali nesorazmerni stroški, se to premoženje razdeli:

1.     če premoženje spada v splošno stečajno maso:

–  v primeru iz drugega odstavka 373. člena tega zakona: družbenikom v sorazmerju z njihovimi deleži,

–  v drugih primerih: upnikom v sorazmerju z njihovimi deleži iz tretjega odstavka 359. člena tega zakona, če privolijo, da ga prevzamejo,

2.     če premoženje spada v posamezno posebno stečajno maso in je predmet samo ene ločitvene pravice: ločitvenemu upniku, če privoli, da prevzame to premoženje,

3.     če premoženje spada v posamezno posebno stečajno maso in je predmet več kot ene ločitvene pravice:

–  tistemu ločitvenemu upniku, ki privoli, da ga prevzame,

–  če v prevzem premoženja privoli več ločitvenih upnikov, pa tistemu med njimi, ki ima ločitveno pravico najzgodnejšega vrstnega reda.

(2) Če upniki ali družbeniki ne privolijo v prevzem premoženja iz prvega odstavka tega člena, se premoženje glede na vrsto prenese:

1.     nepremičnina, ki ne leži na območju Republike Slovenije, onesnažena nepremičnina ali odpadki, če stečajna masa ne zadošča za kritje stroškov ekološke sanacije, na Republiko Slovenijo,

2.     druga nepremičnina na lokalno skupnost, na območju katere je ta nepremičnina,

3.     drugo premoženje, razen nepremičnin ali denarnega dobroimetja, na Republiko Slovenijo, če privoli, da ga prevzame.

(3) Upravitelj mora poziv k privolitvi za prevzem premoženja iz 3. točke drugega odstavka tega člena poslati pristojnemu resornemu ministrstvu, in sicer, če so predmet tega premoženja premične stvari, ministrstvu, pristojnem za javno upravo, če je predmet tega premoženja finančno premoženje, ministrstvu, pristojnemu za finance, če so predmet tega premoženja druge premoženjske pravice, pa ministrstvu, pristojnemu za gospodarstvo. Če Republika Slovenija ne privoli v prevzem tega premoženja, se lahko prenese na dobrodelno organizacijo, če ta privoli, da ga prevzame.

(4) Če niti Republika Slovenija niti dobrodelna organizacija ne prevzame premoženja iz 3. točke drugega odstavka tega člena:

1.     terjatve in druge premoženjske pravice, ki so predmet tega premoženja, prenehajo, in

2.     upravitelj mora zagotoviti, da se stvari, ki so predmet tega premoženja, izročijo kot odpadni material.

(5) Republika Slovenija ali dobrodelna organizacija mora upravitelju sporočiti privolitev v prevzem premoženja v enem mesecu po prejemu upraviteljevega poziva k privolitvi, sicer velja, da je prevzem odklonila.

(6) Poziv upravitelja k privolitvi za prevzem premoženja mora za vsako vrsto premoženja, ki je predmet poziva, vsebovati:

1.     opis premoženja,

2.     njegovo ocenjeno vrednost in

3.     razloge, zaradi katerih premoženja v stečajnem postopku ni bilo mogoče unovčiti ali bi z njegovim unovčenjem nastali nesorazmerni stroški.

(7) Republika Slovenija, lokalna skupnost ali dobrodelna organizacija v zvezi s prevzemom premoženja iz drugega ali tretjega odstavka tega člena ne odgovarja za obveznosti stečajnega dolžnika.

(8) O razdelitvi premoženja upnikom ali družbenikom po prvem odstavku ali o prenosu premoženja po drugem ali tretjem odstavku tega člena odloči sodišče s sklepom o končni razdelitvi.

(9) Če pri končni razdelitvi ostane denarno dobroimetje v tako majhnem znesku, da bi z njegovo razdelitvijo upnikom nastali nesorazmerni stroški, se to prenese v dobro proračuna Republike Slovenije. Za prenos iz prejšnjega stavka se smiselno uporabljata sedmi in osmi odstavek tega člena.

(10) Če se s sklepom o končni razdelitvi nepremičnina po 1. točki drugega odstavka tega člena prenese na Republiko Slovenijo, se sklep vroči Republiki Sloveniji, ki ima pravico do pritožbe proti temu sklepu.

(11) Če se s sklepom o končni razdelitvi nepremičnina po 2. točki drugega odstavka tega člena prenese na lokalno skupnost, se sklep vroči lokalni skupnosti, ki ima pravico do pritožbe proti temu sklepu.

(12) Za pravne posledice pravnomočnega sklepa o končni razdelitvi iz osmega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo prvi, tretji in četrti odstavek 342. člena tega zakona.

(13) Če se s sklepom o končni razdeliti premoženje prenese na ločitvenega upnika po 2. ali 3. točki prvega odstavka tega člena, sodišče s sklepom o končni razdelitvi naloži ločitvenemu upniku, da stečajnemu dolžniku plača znesek v višini stroškov iz četrtega odstavka 226. člena tega zakona.

(14) Če je za razdelitev premoženja upnikom ali družbenikom po prvem odstavku tega člena treba plačati davek na dodano vrednost ali davek od prometa nepremičnin, sodišče s sklepom o končni razdelitvi naloži upniku ali družbeniku, ki se mu premoženje izroči, da stečajnemu dolžniku plača znesek v višini tega davka.

381. člen
(fizična oseba kot stečajni dolžnik)

(1) Postopek osebnega stečaja je dovoljeno voditi nad premoženjem vsake fizične osebe.

(2) Sodišče v Republiki Sloveniji je pristojno za vodenje postopka osebnega stečaja:

1.     proti fizični osebi, ki ima stalno ali začasno prebivališče v Republiki Sloveniji,

2.     proti potrošniku, ki nima niti stalnega niti začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji, če v Republiki Sloveniji prejema plačo ali druge stalne prejemke ali če je njegovo premoženje v Republiki Sloveniji, in

3.     proti podjetniku ali zasebniku, ki nima niti stalnega niti začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji, če ima sedež v Republiki Sloveniji.

382. člen
(namen postopka osebnega stečaja)

(1) Postopek osebnega stečaja se vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih.

(2) Terjatve upnikov v delu, v katerem te niso plačane iz razdelitvene mase stečajnega dolžnika, ne prenehajo in jih lahko upniki uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po koncu stečajnega postopka, če v zakonu ni drugače določeno.

383. člen
(uporaba pravil o stečajnem postopku nad pravno osebo)

(1) Če ni v oddelku 5.11 tega zakona drugače določeno, se za postopek osebnega stečaja smiselno uporabljajo pravila, določena v oddelkih 5.1 do 5.10 tega zakona.

(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se za postopek osebnega stečaja ne uporabljajo:

1.     drugi in tretji odstavek 223. člena, drugi odstavek 227. člena, 2. točka 231. člena, tretji odstavek 232. člena, 234. člen in 236. do 238. člen,

2.     prvi do tretji odstavek 290. člena, 259., 260. in 262. člen,

3.     peti odstavek 296. člena, peti odstavek 298. člena, sedmi odstavek 299. člena, četrti odstavek 300. člena, sedmi odstavek 301. člena, četrti odstavek 305. člena, tretji odstavek 306. člena, tretji odstavek 310. člena, tretji odstavek 311. člena,

4.     348. do 352. člen,

5.     drugi do peti odstavek 374. člena tega zakona,

6.     za postopek osebnega stečaja zasebnika ali potrošnika pa tudi ne:

–  285. do 289. člen,

–  291. člen in

–  316. do 319. člen tega zakona.

(3) V postopku osebnega stečaja se 2. točka sedmega odstavka 233. člena tega zakona smiselno uporablja tako, da se znesek nakaže v dobro fiduciarnega denarnega računa upravitelja iz 388. člena tega zakona.

(4) V postopku osebnega stečaja se prvi odstavek 239. člena tega zakona smiselno uporablja tako, da mora sodišče na podlagi poročila o dolžnikovem finančnem položaju presoditi, ali je dolžnik insolventen, in odločiti o začetku stečajnega postopka na podlagi te presoje.

(5) V postopku osebnega stečaja nad podjetnikom ali zasebnikom se četrti odstavek 290. člena tega zakona uporablja smiselno tako, da se nanaša na davčne obveznosti, ki so povezane s poslovanjem stečajnega dolžnika do dneva začetka postopka osebnega stečaja.

(6) Če je sodišče izdalo sklep o začetku postopka za odpust obveznosti, se v postopku osebnega stečaja peti odstavek 378. člena tega zakona smiselno uporablja tako:

1.     sodišče na predlog upravitelja in po prejemu otvoritvenega poročila upravitelja odloči, da se preizkus terjatev ne opravi:

–  če stečajni dolžnik nima prejemkov, ki bi ob upoštevanju izločitev ali omejitev iz drugega ali tretjega odstavka 389. člena tega zakona spadali v stečajno maso, ali če je znesek teh prejemkov neznaten in

–  če stečajni dolžnik nima drugega premoženja, ki bi spadalo v stečajno maso, ali je to premoženje neznatne vrednosti,

2.     če se med stečajnim postopkom izpolnijo pogoji za razdelitev, sodišče spremeni sklep iz 1. točke tega odstavka in odloči, da se preizkus terjatev opravi, in pozove upravitelja, da predloži osnovni seznam preizkušenih terjatev. V primeru iz prejšnjega stavka začne teči rok za predložitev osnovnega seznama preizkušenih terjatev iz prvega odstavka 61. člena tega zakona z dnem, ko upravitelj prejme poziv sodišča, da predloži osnovni seznam preizkušenih terjatev,

3.     upravitelj ima pravico do pritožbe proti sklepu, s katerim sodišče zavrne njegov predlog, da se preizkus terjatev ne opravi, in proti sklepu iz 2. točke tega odstavka. Sklep, s katerim višje sodišče odloči o pritožbi iz prejšnjega stavka, se vroči upravitelju,

4.     pritožba iz 3. točke tega odstavka pretrga rok za predložitev osnovnega seznama preizkušenih terjatev. Če je pritožba zavrnjena ali zavržena, začne ta rok znova teči z dnem vročitve tega sklepa upravitelju,

5.     če sodišče izda sklep iz 1. točke tega odstavka, se pravdni in drugi postopki, ki so bili prekinjeni zaradi začetka postopka osebnega stečaja, nadaljujejo s pravnomočnostjo tega sklepa. Če sodišče izda sklep iz 2. točke tega odstavka, se ti postopki s pravnomočnostjo tega sklepa znova prekinejo.

(7) V postopku osebnega stečaja se 380. člen tega zakona smiselno uporablja tako:

1.     da se za pozneje najdeno premoženje šteje premoženje, ki ga je stečajni dolžnik pridobil:

–  če je bil znotraj postopka osebnega stečaja izveden postopek odpusta obveznosti: do pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti,

–  v drugih primerih: do pravnomočnosti sklepa o končanju postopka osebnega stečaja,

2.     da se iz pozneje najdenega premoženja poplačujejo terjatve upnikov, ki so nastale:

–  če je bil znotraj postopka osebnega stečaja izveden postopek odpusta obveznosti: do pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti,

–  v drugih primerih: do pravnomočnosti sklepa o končanju postopka osebnega stečaja.

(8) Ne glede na prvi odstavek 99. člena tega zakona mora upravitelj v postopku osebnega stečaja nadaljnja redna poročila pripraviti za naslednja obdobja, ki začnejo teči s potekom obdobja, ki je predmet prvega rednega poročila:

1.     če je stečajna masa neznatne vrednosti ali ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka in je sodišče izdalo sklep o začetku postopka za odpust obveznosti, za obdobje vsakih koledarskih 12 mesecev,

2.     če se pogoji za razdelitev splošne ali posebne razdelitvene mase izpolnijo prej kot v šestih mesecih od poteka obdobja, ki je predmet prejšnjega rednega poročila, hkrati z načrtom razdelitve,

3.     v drugih primerih za obdobje vsakih koledarskih šest mesecev.

(9) V postopku osebnega stečaja se deveti in deseti odstavek 122. člena tega zakona smiselno uporabljajo tako:

1.     Poročilo upravitelja ali drugo pisanje upravitelja, ki se objavi po 122. členu tega zakona, ne sme vsebovati podatka o EMŠO ter podatka o davčni številki insolventnega dolžnika, ki je potrošnik.

2.     Za skladnost podatkov v poročilu upravitelja ali drugem pisanju upravitelja, ki ga sodišče posreduje agenciji zaradi objave po prvem odstavku 122. člena tega zakona, s 1. točko tega odstavka, poleg sodišča odgovarja tudi upravitelj.

383.a člen
(vložitev predloga za začetek postopka osebnega stečaja na zapisnik pri sodišču)

(1) Dolžnik lahko vloži predlog za začetek postopka osebnega stečaja tudi na zapisnik pri sodišču, ki je stvarno in krajevno pristojno za odločanje o tem predlogu.

(2) Na naroku za vložitev predloga za začetek postopka osebnega stečaja sodišče:

1.   pouči dolžnika o pravnih posledicah začetka postopka osebnega stečaja in možnosti odpusta obveznosti, ter

2.   sprejme na zapisnik dolžnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja, poročilo o stanju dolžnikovega premoženja v skladu s petim odstavkom 384. člena tega zakona in predlog za odpust obveznosti.

(3) Za pravno svetovanje in zastopanje dolžnika v postopku osebnega stečaja, ki ga predlaga dolžnik, ni mogoče dodeliti brezplačne pravne pomoči. Prvi stavek tega odstavka se ne uporablja za pravno svetovanje in zastopanje dolžnika v postopku odpusta obveznosti, če je bil vložen ugovor proti odpustu obveznosti.

383.b člen
(dosegljivost dolžnika sodišču in upravitelju)

(1) Dolžnik je dolžan sodelovati s sodiščem in z upraviteljem ter se odzivati na sodna pisanja in pozive upravitelja.

(2) Dolžnik mora sodišču in upravitelju poleg identifikacijskih podatkov posredovati tudi naslednje kontaktne podatke, na katerih je zanesljivo dosegljiv: elektronski naslov ali telefonsko številko in poštni naslov za vročanje pošiljk, če je ta različen od naslova njegovega stalnega ali začasnega prebivališča.

384. člen
(ugotovitev stanja dolžnikovega premoženja)

(1) Dolžnik, proti kateremu je vložen predlog za začetek postopka osebnega stečaja, mora sodišču dati poročilo o stanju svojega premoženja.

(2) Poročilo dolžnika o stanju njegovega premoženja mora vsebovati:

1.     popis:

–  če je dolžnik potrošnik: vsega njegovega premoženja,

–  če je dolžnik podjetnik ali zasebnik: vsega njegovega premoženja, pri čemer mora biti ločeno navedeno tisto premoženje, ki se izkazuje v njegovih poslovnih knjigah,

2.     podatke o dolžnikovih transakcijskih računih, ki morajo za vsak transakcijski račun vključevati podatke o njegovi številki in izvajalcu plačilnega prometa, ki ga vodi,

3.     podatke o skupnem mesečnem znesku plače, pokojnine ali drugih rednih prejemkov ter o njihovih izplačevalcih,

4.     izjavo dolžnika, da je v poročilu navedeno vse njegovo premoženje, za katero ve, in vsi transakcijski računi.

(3) Dolžnik mora poročilo o stanju svojega premoženja:

1.     če je predlagatelj začetka postopka osebnega stečaja: priložiti predlogu za začetek tega postopka,

2.     če je bil stečajni postopek začet na podlagi domneve iz tretjega odstavka 235. člena tega zakona: predložiti sodišču v osmih dneh po prejemu sklepa o začetku stečajnega postopka,

3.     v drugih primerih: priložiti svoji izjavi o razlogih za začetek postopka ali dati na naroku za začetek postopka osebnega stečaja.

(4) Podpis dolžnika na poročilu o stanju njegovega premoženja mora biti overjen.

(5) Četrti odstavek tega člena se ne uporablja, če dolžnik da sodišču poročilo o stanju svojega premoženja na naroku ali na naroku prizna svoj podpis na pisnem poročilu.

(6) Dolžnik mora med postopkom osebnega stečaja:

1.     upravitelju nemudoma sporočiti vsako spremembo podatkov iz 1. do 3. točke drugega odstavka tega člena ali vsako spremembo naslova svojega prebivališča, na katerem mu je mogoče opraviti vročitev, ali kontaktnih podatkov iz drugega odstavka 383.b člena tega zakona, in

2.     upravitelju ali sodišču na njegovo zahtevo dati vsa pojasnila in dokumente o svojem premoženju in poslih, ki jih je izvedel v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja.

(7) Za obveznost dolžnika dati poročilo o stanju njegovega premoženja iz prvega odstavka tega člena in njegova obveznost iz šestega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek, o dolžnostih priče in pravnih posledicah kršitve te dolžnosti.

(8) Banke, borznoposredniške družbe, klirinškodepotna družba, sodišča, davčne uprave in drugi upravljavci zbirk osebnih in drugih podatkov morajo upravitelju na njegovo zahtevo posredovati vse podatke, vključene v zbirkah osebnih in drugih podatkov, ki jih upravljajo, pomembne za ugotovitev pravnega položaja in premoženja stečajnega dolžnika, premoženja njegovega zakonca ali osebe, s katero živi v istospolni partnerski skupnosti po zakonu, ki ureja registracijo istospolne partnerske skupnosti, ter poslov, ki bi lahko imeli značilnosti izpodbojnih pravnih ravnanj iz 271. člena tega zakona.

(9) Podatki iz osmega odstavka tega člena so zlasti:

1.     številke denarnih računov ter stanje in promet na teh računih,

2.     številke računov vrednostnih papirjev in drugih finančnih instrumentov ter stanje in promet na teh računih,

3.     stanje denarnih in drugih depozitov pri banki, borznoposredniški družbi ali drugi osebi,

4.     podatki o življenjskih in premoženjskih zavarovanjih,

5.     lastninska in druge stvarne pravice na nepremičninah,

6.     podatki, vpisani v registru prometnih dovoljenj,

7.     podatki, vpisani v registru plovil in letal in

8.     podatki o pokojninskem in zdravstvenem zavarovanju.

(10) Za posredovanje podatkov iz osmega odstavka tega člena upravitelj ni dolžan plačati takse ali drugega nadomestila.

(11) Podatki iz osmega odstavka tega člena se smejo uporabiti samo:

1.     za ugotovitev premoženja stečajnega dolžnika in za uveljavitev zahtevkov za izročitev tega premoženja ali

2.     za ugotovitev poslov, ki bi lahko imeli značilnosti izpodbojnih pravnih ravnanj iz 271. člena tega zakona, in za uveljavitev izpodbojnih in povračilnih zahtevkov po pravilih o izpodbijanju teh dejanj.

385. člen
(stranke glavnega postopka osebnega stečaja)

Stranke glavnega postopka osebnega stečaja so:

1.     stečajni dolžnik,

2.     upnik, ki je v rokih, določenih s tem zakonom, opravil dejanja za uveljavitev terjatve v postopku osebnega stečaja, in

3.     upnik, ki je zamudil roke za izvedbo dejanj za uveljavitev terjatve v postopku osebnega stečaja, če je njegova terjatev priznana.

386. člen
(omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika)

(1) Z začetkom postopka osebnega stečaja se poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji tako, da:

1.     ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso,

2.     brez soglasja sodišča ne more:

–  najeti kredita ali posojila ali dati poroštva,

–  odpreti novega transakcijskega ali drugega denarnega računa,

–  se odpovedati dediščini ali drugim premoženjskim pravicam.

(2) Pravni posel ali drugo pravno dejanje stečajnega dolžnika, ki je v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, nima pravnega učinka.

(3) Drugi odstavek tega člena se ne uporablja za pravne posle in pravna dejanja iz 1. točke prvega odstavka tega člena, če druga pogodbena stranka ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da je bil nad dolžnikom začet postopek osebnega stečaja.

(4) Velja, in nasprotni dokaz ni dovoljen, da je druga pogodbena stranka vedela, da je bil nad dolžnikom začet postopek osebnega stečaja, če je bila pogodba sklenjena ali drug pravni posel opravljen kasneje kot v osmih dneh po objavi oklica o začetku postopka osebnega stečaja v skladu s prvim odstavkom 122. člena tega zakona.

387. člen
(posebno pravilo o pravnih posledicah začetka osebnega stečaja nad podjetnikom ali zasebnikom)

(1) Z začetkom osebnega stečaja nad podjetnikom ali zasebnikom stečajnemu dolžniku preneha status podjetnika ali zasebnika in s tem dnem ne glede na datum izbrisa iz registra prenehajo tudi vsa obvezna socialna zavarovanja, v katera je bil stečajni dolžnik vključen na podlagi statusa podjetnika ali zasebnika.

(2) Sodišče mora agencijo obvestiti o pravnomočnosti sklepa o začetku postopka osebnega stečaja nad podjetnikom ali zasebnik v treh delovnih dneh po dnevu, ko sklep o začetku postopka osebnega stečaja postane pravnomočen.

(3) Agencija na podlagi obvestila iz drugega odstavka tega člena podjetnika ali zasebnik po uradni dolžnosti izbriše iz registra.

(4) Izbris iz tretjega odstavka tega člena učinkuje od trenutka, od katerega učinkujejo pravne posledice začetka stečajnega postopka po 244. členu tega zakona.

388. člen
(fiduciarni denarni račun upravitelja)

(1) Upravitelj mora naslednji delovni dan po začetku postopka osebnega stečaja odpreti poseben denarni račun (v nadaljnjem besedilu: fiduciarni denarni račun upravitelja), prek katerega sme:

1.     sprejemati samo vplačila na podlagi unovčenja stečajne mase in upravljanja stečajne mase in

2.     opravljati samo izplačila za stroške postopka osebnega stečaja in plačilo terjatev upnikov.

(2) Denarna terjatev upravitelja do izvajalca plačilnega prometa, ki vodi fiduciarni denarni račun upravitelja, na podlagi dobroimetja na tem računu velja v razmerju do izvajalca plačilnega prometa in v razmerju do upraviteljevih upnikov za skupno terjatev vseh upnikov stečajnega dolžnika do izvajalca plačilnega prometa. Zato upraviteljevi upniki ne morejo za izterjavo svojih terjatev do upravitelja niti v njegovem stečaju s prisilnimi ukrepi segati na to denarno terjatev (drugi odstavek 804. člena v zvezi z 805. členom OZ), ob stečaju ali smrti upravitelja pa ta denarna terjatev ne spada v njegovo stečajno maso ali zapuščino.

(3) Prvi in drugi odstavek tega člena se smiselno uporabljata tudi za fiduciarni račun nematerializiranih vrednostnih papirjev, v dobro katerega se prenesejo nematerializirani vrednostni papirji stečajnega dolžnika, ki spadajo v stečajno maso.

389. člen
(posebna pravila o stečajni masi)

(1) V stečajno maso v postopku osebnega stečaja poleg premoženja iz drugega odstavka 224. člena tega zakona spadajo tudi:

1.     plača in drugi prejemki, ki jih dolžnik pridobi med postopkom osebnega stečaja, razen prejemkov, ki so po tem zakonu izvzeti iz stečajne mase ali spadajo v stečajno maso v omejenem znesku,

2.     premoženje, ki ga stečajni dolžnik pridobi na podlagi dedovanja ali na drugi podlagi med postopkom osebnega stečaja.

(2) Iz stečajne mase so v postopku osebnega stečaja izvzeti:

1.     predmeti, ki so izvzeti iz izvršbe po 79. členu ZIZ, in

2.     prejemki, ki so izvzeti iz izvršbe po 101. členu ZIZ.

(3) Za omejitev zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso v postopku osebnega stečaja, se uporablja 102. člen ZIZ.

389.a člen
(pogoji za poslovanje stečajnega dolžnika kot podjetnika ali zasebnika)

(1) Stečajni dolžnik lahko po začetku postopka osebnega stečaja začne poslovati kot podjetnik ali zasebnik, če sodišče dovoli poslovanje stečajnega dolžnika kot podjetnika ali zasebnika.

(2) Predlog iz prvega odstavka tega člena mora vsebovati:

1.     opis poslov, ki jih bo opravljal stečajni dolžnik kot podjetnik ali zasebnik,

2.     načrtovani poslovni izid in opis okoliščin, na podlagi katerih je mogoče preveriti, ali obstaja zadostna verjetnost, da stečajni dolžnik ne bo posloval z izgubo,

3.     opis razlogov, zaradi katerih je dolžnik postal insolventen, in okoliščin v zvezi z njegovim prejšnjim poslovanjem, pomembnih za presojo ovire iz 2. točke šestega odstavka tega člena.

(3) Stečajni dolžnik lahko s predlogom iz prvega odstavka tega člena zahteva tudi, da se iz stečajne mase izvzamejo stroji, oprema, zaloge materiala ali drugo premoženje stečajnega dolžnika, razen nepremičnin, ki je potrebno pri poslovanju. V takem primeru mora predlog vsebovati tudi:

1.     določen opis tega premoženja,

2.     mesečni znesek nadomestila za izvzem premoženja, ki se ga dolžnik zaveže plačevati v stečajno maso.

(4) Sodišče o dovoljenju za poslovanje stečajnega dolžnika kot podjetnika ali zasebnika in o izvzemu premoženja odloči na podlagi mnenja upravitelja in upniškega odbora.

(5) Sodišče dovoli poslovanje stečajnega dolžnika kot podjetnika ali zasebnika:

1.     če je hkrati ali prej izdalo sklep o začetku postopka odpusta obveznosti in

2.     če je s stopnjo verjetnosti, ki presega 50 odstotkov, mogoče oceniti:

–  da stečajni dolžnik ni namerno povzročil svoje insolventnosti, in

–  da ne bo posloval z izgubo.

(6) Sodišče dovoli izvzem premoženja, če je s stopnjo verjetnosti, ki presega 50 odstotkov, mogoče oceniti:

1.     da bo stečajni dolžnik sposoben plačevati mesečni znesek nadomestila za izvzem premoženja in

2.     da se ob upoštevanju mesečnega zneska nadomestila za izvzemom premoženja pogoji poplačila upnikov ne poslabšajo.

(7) Če sodišče dovoli izvzem premoženja, s sklepom, s katerim dovoli poslovanje stečajnega dolžnika kot podjetnika ali zasebnika, tudi:

1.     odloči, katero premoženje se izvzame iz stečajne mase, in

2.     naloži stečajnemu dolžniku obveznost plačevati mesečni znesek nadomestila za izvzem tega premoženja.

(8) Če sodišče dovoli poslovanje stečajnega dolžnika kot podjetnika, se za vpis podjetnika v poslovni register ne uporablja zadnja alineja drugega odstavka 74. člena ZGD-1.

389.b člen
(posebna pravila pri poslovanju stečajnega dolžnika kot podjetnika ali zasebnika)

(1) Pravila, določena v tem členu, se uporabljajo, če stečajni dolžnik v skladu s 389.a členom tega zakona posluje kot podjetnik ali zasebnik.

(2) Iz stečajne mase je poleg premoženja iz drugega odstavka 389. člena tega zakona izvzeto tudi:

1.     premoženje, za katero sodišče odloči, da se izvzame iz stečajne mase po šestem odstavku 389.a člena tega zakona,

2.     premoženje, ustvarjeno pri poslovanju stečajnega dolžnika kot podjetnika ali zasebnika.

(3) Če stečajni dolžnik kot podjetnik ali zasebnik v izkazu poslovnega izida, ki je sestavni del letnega poročila za posamezno poslovno leto, izkazuje čisti dobiček po obdavčenju, mora do konca aprila naslednjega leta v dobro fiduciarnega denarnega računa upravitelja nakazati denarno dobroimetje v višini, ki je enaka znesku čistega dobička po obdavčenju, zmanjšanem za znesek iz tretjega odstavka 389. člena tega zakona, pomnožen s številom mesecev, za obdobje, na katero se nanaša letno poročilo.

(4) Terjatev za plačilo zneska iz tretjega odstavka tega člena spada v stečajno maso in velja, da nastane ob koncu poslovnega leta, za katero je izkazan čisti dobiček po obdavčenju.

(5) Dolžnik v breme premoženja iz drugega odstavka tega člena ne sme poravnavati svojih obveznosti, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja.

(6) Stečajni dolžnik mora pridobiti soglasje upravitelja za vsak:

1.     najem posojila ali kredita,

2.     poroštvo ali aval, ki ga da,

3.     dovolitev ustanovitve ločitvene pravice na premoženju stečajnega dolžnika,

4.     drug posel v zvezi s poslovanjem stečajnega dolžnika kot podjetnika ali zasebnika, če sodišče tako določi s sklepom, s katerim dovoli tako poslovanje, ali kasnejšim sklepom.

(7) Upravitelj mora nadzorovati poslovanje stečajnega dolžnika kot podjetnika ali zasebnika in izpolnjevanje njegovih obveznosti, določenih v 384., 386., 389.a, tem in 401. členu tega zakona.

(8) Stečajni dolžnik mora upravitelju dati vse informacije, potrebne za nadzor po sedmem odstavku tega člena, in mu omogočiti pregled njegovih poslovnih knjig in dokumentacije.

(9) Če upravitelj pri nadzoru po sedmem odstavku tega člena ugotovi, da obstaja razlog iz prvega odstavka 389.c člena tega zakona, mora vložiti predlog, da se ustavi poslovanje stečajnega dolžnika kot podjetnika ali zasebnika.

389.c člen
(ustavitev poslovanja stečajnega dolžnika kot podjetnika ali zasebnika)

(1) Sodišče na predlog upravitelja, upnika ali upniškega odbora odloči, da se ustavi poslovanje stečajnega dolžnika kot podjetnika ali zasebnika:

1.     če stečajni dolžnik kot podjetnik ali zasebnik v izkazu poslovnega izida, ki je sestavni del letnega poročila, izkazuje izgubo, razen če obstajajo okoliščine, na podlagi katerih je s stopnjo verjetnosti, ki presega 50 odstotkov, mogoče oceniti, da bo stečajni dolžnik v naslednjem obdobju posloval pozitivno,

2.     če stečajni dolžnik krši svoje obveznosti iz 384. člena, 386. člena, petega odstavka 389.b člena ali 401. člena tega zakona,

3.     če stečajni dolžnik za več kot en mesece zamuja s plačilom teh obveznosti, nastalih v zvezi z njegovim poslovanjem kot podjetnika ali zasebnika v postopku osebnega stečaja:

–  plač delavcem ali davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati hkrati z izplačili plač,

–  prispevkov za obvezna socialna zavarovanja, v katera je vključen dolžnik na podlagi statusa podjetnika ali zasebnika,

–  davkov na podlagi obračunov davka in odločb davčnega organa za obdobja po začetku stečajnega postopka ali

–  obveznosti do drugih upnikov, s katerimi je vstopil v poslovno razmerje v zvezi s svojim poslovanjem kot podjetnika ali zasebnika v postopku osebnega stečaja,

4.     če stečajni dolžnik za več kot en mesec zamuja s plačilom mesečnega zneska nadomestila za izvzem premoženja iz 2. točke sedmega odstavka 389.a člena ali zneska iz tretjega odstavka 389.b člena tega zakona,

5.     če je stečajni dolžnik namerno povzročil svojo insolventnost.

(2) Za postopek s predlogom iz prvega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo drugi do šesti odstavek 405. člena tega zakona.

(3) Če sodišče odloči, da se poslovanje stečajnega dolžnika kot podjetnika ali zasebnika ustavi:

1.     se v stečajno maso vključi premoženje stečajnega dolžnika, ki je bilo izvzeto iz stečajne mase po drugem odstavku 389.b člena tega zakona, in

2.     se morebitne neplačane obveznosti iz tega poslovanja plačajo kot strošek stečajnega postopka.

(4) Sodišče mora agencijo obvestiti o pravnomočnosti sklepa o ustavitvi poslovanja stečajnega dolžnika kot podjetnika ali zasebnika v treh delovnih dneh po dnevu, ko ta sklep postane pravnomočen.

(5) Agencija na podlagi obvestila iz četrtega odstavka tega člena podjetnika ali zasebnika po uradni dolžnosti izbriše iz registra.

389.d člen
(posebna pravila o odpustu obveznosti pri poslovanju stečajnega dolžnika kot podjetnika ali zasebnika)

(1) Če sodišče ustavi poslovanje stečajnega dolžnika kot podjetnika ali zasebnika zaradi razloga iz 2. ali 5. točke prvega odstavka 389.c člena tega zakona, hkrati ustavi postopek odpusta obveznosti in zavrne predlog za odpust obveznosti.

(2) Če sodišče izda sklep o odpustu obveznosti:

1.     obveznost plačevati mesečni znesek nadomestila za izvzem premoženja iz 2. točke sedmega odstavka 389.a člena tega zakona preneha, tako da za mesec, v katerem je sklep o odpustu obveznosti postal pravnomočen, ne obstaja več,

2.     obveznost iz tretjega odstavka 389.b člena tega zakona preneha, tako da za poslovno leto, v katerem je sklep o odpustu obveznosti postal pravnomočen, ne obstaja več.

390. člen
(posebna pravila za prednostne terjatve)

(1) Iz stečajne mase se v postopku osebnega stečaja kot prednostne terjatve poleg terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena tega zakona plačajo tudi terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi zakonite preživnine, odškodnine za škodo, nastalo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ali zmanjšanja ali izgube delovne zmožnosti ter odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal.

(2) Za izterjavo ali zavarovanje terjatve iz prvega odstavka tega člena se ne uporabljajo 131., 132., 280. in 281. člen tega zakona.

391. člen
(posebna pravila o izpodbojnosti pravnih dejanj dolžnika)

(1) Obdobje izpodbojnosti iz 269. člena tega zakona je v postopku osebnega stečaja zadnjih pet let pred uvedbo postopka osebnega stečaja za:

1.     pravne posle in druga pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro naslednjih oseb:

–  osebe, ki ima v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe,

–  pravne osebe, v kateri je imel stečajni dolžnik ali osebe, ki so z njim ožje povezane, v času, ko je bil sklenjen pravni posel ali izvedeno drugo pravno dejanje, posamično ali skupaj najmanj 25 odstotni delež v kapitalu ali 25 odstotni delež glasovalnih pravic ali pravico imenovati ali odpoklicati osebe, upravičene za njeno zastopanje,

–  pravne osebe, v kateri je stečajni dolžnik ali oseba, ki je z njim ožje povezana, v času, ko je bil sklenjen pravni posel ali izvedeno drugo pravno dejanje, opravljala funkcijo, pri kateri je bil v skladu s pravili te pravne osebe ali na podlagi zakona upravičen za njeno zastopanje, ali

–  pravne osebe, ki je imela v času, ko je bil sklenjen pravni posel ali izvedeno drugo pravno dejanje, položaj povezane družbe po 527. členu ZGD-1 s pravno osebo iz druge ali tretje alineje te točke, in

2.     pravna dejanja iz drugega odstavka 271. člena tega zakona.

(2) Pravna dejanja iz 1. točke prvega odstavka tega člena so izpodbojna ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena tega zakona.

392. člen
(posebna pravila o uveljavitvi terjatev do dolžnika)

(1) Za preizkus terjatev, ki so bile prijavljene po poteku roka za prijavo terjatve iz drugega, tretjega ali četrtega odstavka 59. člena tega zakona, se smiselno uporablja 71. člen tega zakona tako, da mora upravitelj v enem mesecu po poteku naslednjih obdobij izdelati:

1.     prvi dodatni osnovni seznam glede terjatev, prijavljenih v obdobju od poteka roka za prijavo terjatev iz drugega odstavka 59. člena tega zakona do konca prvega koledarskega polletja po poteku tega roka,

2.     naslednje dodatne osnovne sezname glede terjatev, prijavljenih v vsakem naslednjem koledarskem polletju.

(2) Ne glede na 358. člen tega zakona se pri razdelitvi splošne razdelitvene mase upoštevajo tudi terjatve iz prvega odstavka tega člena, če so do izdelave načrta prve ali poznejše razdelitve priznane.

(3) Če terjatev iz prvega odstavka tega člena ob prejšnjih razdelitvah ni bila upoštevana, se v poznejšem načrtu razdelitve iz drugega odstavka tega člena upošteva tako, da se iz razdelitvene mase, katere razdelitev je predmet tega načrta, prednostno plača do deleža, do katerega so bile plačane druge terjatve na podlagi prejšnjih načrtov razdelitve.

393. člen
(izterjava stalnih prejemkov stečajnega dolžnika)

(1) Če stečajni dolžnik prejema plačo, pokojnino, nadomestilo plače, prejemke iz naslova začasne brezposelnosti ali druge stalne prejemke, ki spadajo v stečajno maso, sodišče s sklepom o začetku postopka osebnega stečaja ali posebnim sklepom (v nadaljnjem besedilu: sklep o izterjavi stalnih prejemkov):

1.     ugotovi, da ti prejemki, zmanjšani za znesek iz tretjega odstavka 389. člena tega zakona in za morebitni znesek, zarubljen s sklepom o izvršbi za izterjavo terjatve iz prvega odstavka 390. člena tega zakona, spadajo v stečajno maso,

2.     naloži izplačevalcu, da mora po prejemu sklepa te prejemke, zmanjšane za zneske iz 1. točke tega odstavka, namesto stečajnemu dolžniku plačevati v dobro fiduciarnega denarnega računa upravitelja.

(2) Za izterjavo stalnih prejemkov iz prvega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo prvi in drugi odstavek ter prvi stavek tretjega odstavka 133. člena ZIZ.

(3) Če izplačevalec stalnih prejemkov ne ravna po sklepu o izterjavi stalnih prejemkov, mu sodišče naloži, da v dobro fiduciarnega denarnega računa upravitelja plača vse zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal po tem sklepu.

(4) Pravnomočni sklep iz tretjega odstavka tega člena je izvršilni naslov proti izplačevalcu stalnih prejemkov.

(5) Upravitelj mora nadzorovati, ali izplačevalec prejemkov ravna po sklepu o izterjavi, in sodišče nemudoma obvestiti o vsaki njegovi kršitvi.

394. člen
(zaseg denarnega dobroimetja na dolžnikovih denarnih računih)

(1) Če ima stečajni dolžnik odprt denarni račun, sodišče s sklepom o začetku postopka osebnega stečaja ali posebnim sklepom (v nadaljnjem besedilu: sklep o zasegu denarnega dobroimetja):

1.     ugotovi, da denarno dobroimetje na računu, zmanjšano za znesek iz tretjega ali četrtega odstavka 389. člena tega zakona in za morebitni znesek, zarubljen s sklepom o izvršbi za izterjavo terjatve iz prvega odstavka 390. člena tega zakona, spada v stečajno maso,

2.     naloži izvajalcu plačilnega prometa, ki vodi ta račun, da mora:

–  v treh delovnih dneh po prejemu sklepa denarno dobroimetje na računu, zmanjšano za zneske iz 1. točke tega odstavka, prenesti v dobro fiduciarnega denarnega računa upravitelja in

–  naslednji delovni dan po prispetju novih plačil v dobro tega računa denarno dobroimetje, ki nastane na podlagi tega plačila, zmanjšano za zneske iz 1. točke tega odstavka, prenesti v dobro fiduciarnega denarnega računa upravitelja.

(2) Za zaseg denarnega dobroimetja se smiselno uporabljajo tretji do peti odstavek 393. člena tega zakona in tretji odstavek 147. člena ZIZ.

395. člen
(posebna pravila o prodaji premoženja)

(1) Za prodajo premičnih stvari, ki spadajo v stečajno maso, razen umetniških predmetov in drugih dragocenosti, se v postopku osebnega stečaja ne uporablja drugi odstavek 327. člen tega zakona in lahko vrednost tega premoženja oceni upravitelj.

(2) Če se v postopku osebnega stečaja prodaja stanovanje ali družinska stanovanjska hiša, v kateri stanuje dolžnik kot lastnik, sodišče s sklepom o prodaji naloži dolžniku, da v treh mesecih po prejemu sklepa izprazni stanovanje ali stanovanjsko hišo in jo izroči upravitelju.

(3) Pravnomočni sklep iz drugega odstavka tega člena je izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše proti dolžniku in drugim osebam, ki uporabljajo to stanovanje ali stanovanjsko hišo skupaj z dolžnikom ali ki jim je dolžnik drugače omogočil tako uporabo.

(4) Izvršilna dejanja iz 221. člena ZIZ na podlagi pravnomočnega sklepa iz tretjega odstavka tega člena namesto izvršitelja opravi upravitelj.

396. člen
(sklep o končanju postopka osebnega stečaja)

(1) S sklepom o končanju postopka osebnega stečaja sodišče poleg odločitev iz prvega odstavka 376. člena tega zakona tudi:

1.     odloči, katere terjatve upnikov, ki so bile prijavljene v postopku osebnega stečaja, so priznane, in o znesku teh terjatev, ki v postopku osebnega stečaja ni bil plačan,

2.     naloži stečajnemu dolžniku, da plača neplačani del terjatev iz 1. točke tega odstavka.

(2) V izreku sklepa o končanju postopka osebnega stečaja sodišče svoje odločitve iz prvega odstavka tega člena oblikuje tako, da navede seznam neplačanih priznanih terjatev, ki ga mora sodišču predložiti upravitelj hkrati s svojim končnim poročilom in je sestavni del izreka tega sklepa.

(3) Za seznam neplačanih priznanih terjatev iz drugega odstavka tega člena se smiselno uporablja 1. točka tretjega odstavka in 1. točka četrtega odstavka 211. člena tega zakona.

(4) Pravnomočni sklep o končanju postopka osebnega stečaja je izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev.

397. člen
(uporaba pododdelka 5.11.2)

(1)Pododdelek 5.11.2 tega zakona se uporablja v postopku osebnega stečaja, če dolžnik vloži predlog za odpust obveznosti iz 398. člena tega zakona.

(2) Postopek za odpust obveznosti se izvede znotraj postopka osebnega stečaja.

398. člen
(predlog za odpust obveznosti)

(1) Stečajni dolžnik lahko do izdaje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja vloži predlog za odpust svojih obveznosti, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, v delu, v katerem v tem postopku ne bodo plačane (v nadaljnjem besedilu: predlog za odpust obveznosti).

(2) Stečajni dolžnik mora predlogu za odpust obveznosti priložiti izjavo, da ni ovir za odpust njegovih obveznosti iz 399. člena tega zakona.

(3) V predlogu za odpust obveznosti mora dolžnik opisati okoliščine, ki so podlaga za določitev preizkusnega obdobja po četrtem odstavku 400. člena tega zakona, in mu priložiti dokaze o obstoju teh okoliščin.

399. člen
(namen odpusta obveznosti in ovire za odpust obveznosti)

(1) Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja.

(2) Odpust obveznosti ni dovoljen:

1.     če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, razen če je ta obsodba do poteka preizkusnega obdobja že izbrisana iz kazenske evidence ali če se do poteka preizkusnega obdobja izpolnijo pogoji za njen izbris na podlagi zakonske rehabilitacije, ali

2.     če je bilo o odpustu obveznosti stečajnemu dolžniku že pravnomočno odločeno v naslednjih primerih in od pravnomočnosti sklepa ali sodbe še ni preteklo deset let:

–  če so bile stečajnemu dolžniku njegove obveznosti že odpuščene,

–  če je bil predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti zavrnjen, ker je dolžnik kršil svoje obveznosti iz 383.b, 384., 386. ali 401. člena tega zakona, ali zaradi ovire iz tretjega odstavka tega člena ali

–  če je bil sklep o odpustu obveznosti razveljavljen po 411. členu tega zakona.

(3) Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanj stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena (v nadaljnjem besedilu: zloraba pravice do odpusta obveznosti).

(4) Velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, v naslednjih primerih:

1.     če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali po njegovi uvedbi dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000 evrov,

2.     če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja z neresničnimi, nepravilnimi ali nepopolnimi podatki o svojem premoženjskem položaju v svojo korist ali v korist druge fizične ali pravne osebe pridobil posojilo, subvencijo ali pomoč iz javnih sredstev v znesku najmanj 4.000 evrov,

3.     če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo,

4.     če je stečajni dolžnik izvedel pravno dejanje, ki ima po 271. členu tega zakona značilnost izpodbojnega pravnega dejanja in je bil v skladu z 277. členom tega zakona uveljavljen zahtevek za izpodbijanje tega pravnega dejanja, ali

5.     če lahko stečajni dolžnik glede na svoj premoženjski položaj v celoti izpolni svoje obveznosti.

400. člen
(začetek postopka odpusta obveznosti)

(1) Če dolžnik vloži predlog za odpust obveznosti v skladu s 398. členom tega zakona, mora sodišče zahtevati podatke za stečajnega dolžnika iz kazenske evidence in evidence iz 413. člena tega zakona.

(2) Če sodišče na podlagi podatkov evidenc iz prvega odstavka tega člena ugotovi, da obstaja ovira za odpust iz drugega odstavka 399. člena tega zakona, predlog za odpust obveznosti zavrne. Pri presoji ovire iz 1. točke drugega odstavka 399. člena tega zakona sodišče upošteva dolžino preizkusnega obdobja iz četrtega odstavka tega člena in zavrne predlog za odpust obveznosti, če ugotovi, da do poteka tega obdobja še ne bo potekel čas, po poteku katerega se obsodba izbriše iz kazenske evidence zaradi zakonske rehabilitacije.

(3) Če sodišče na podlagi podatkov evidenc iz prvega odstavka tega člena ugotovi, da ne obstaja ovira za odpust iz drugega odstavka 399. člena tega zakona, izda sklep, s katerim začne postopek odpusta obveznosti (v nadaljnjem besedilu: sklep o začetku postopka odpusta obveznosti), ne da bi presojalo, ali obstajajo ovire za odpust obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena tega zakona.

(4) S sklepom o začetku postopka odpusta obveznosti sodišče določi preizkusno obdobje na podlagi mnenja upravitelja ob upoštevanju starosti stečajnega dolžnika, njegovih družinskih razmer, njegovega zdravstvenega in drugih osebnih stanj ter razlogov za njegovo insolventnost.

(5) Preizkusno obdobje ne sme biti krajše od dveh let in ne daljše od petih let od začetka postopka odpusta obveznosti.

(6) O začetku postopka odpusta obveznosti se upniki obvestijo z oklicem.

(7) Oklic o začetku postopka odpusta obveznosti mora vsebovati:

1.     podatke o sodišču, ki vodi postopek, in opravilni številki, pod katero se postopek vodi,

2.     identifikacijske podatke o stečajnem dolžniku,

3.     odločitev sodišča o začetku postopka odpusta obveznosti in o določitvi preizkusnega obdobja ter

4.     poziv upnikom, naj do poteka preizkusnega obdobja vložijo ugovor proti odpustu obveznosti, če menijo, da obstajajo ovire za odpust obveznosti iz 399. člena tega zakona.

(8) Ne glede na peti odstavek tega člena lahko sodišče na predlog upravitelja določi preizkusno obdobje, ki je krajše od dveh let, vendar ne krajše od šest mesecev od začetka postopka odpusta obveznosti:

1.     če stečajni dolžnik nima prejemkov, ki bi ob upoštevanju izločitev ali omejitev iz drugega ali tretjega odstavka 389. člena tega zakona spadali v stečajno maso, ali če je znesek teh prejemkov neznaten, in

2.     če ni izgledov, da bi bil stečajni dolžnik v naslednjih dveh letih zmožen pridobivati pomembno višje prejemke od prejemkov, ki jih prejema v času odločanja o začetku postopka odpusta obveznosti, ali pridobiti premoženje večje vrednosti.

401. člen
(dodatne obveznosti stečajnega dolžnika med preizkusnim obdobjem)

(1) Stečajni dolžnik mora med preizkusnim obdobjem poleg obveznosti, določenih v 383.b, 384. in 386. členu tega zakona, izpolnjevati tudi naslednje obveznosti:

1.     če je zaposlen: mora izpolnjevati svoje obveznosti do delodajalca po pogodbi o zaposlitvi in druge obveznosti iz delovnega razmerja,

2.     če ni zaposlen in je sposoben za delo:

–  si mora prizadevati, da najde zaposlitev,

–  ne sme odkloniti nobene ponujene redne ali občasne zaposlitve ali drugega dela, razen če ponujene zaposlitve ali dela ni sposoben opravljati, in

–  upravitelju mora mesečno poročati o dejanjih, ki jih je opravil, da bi našel zaposlitev.

(2) Sodišče lahko ob upoštevanju okoliščin iz četrtega odstavka 400. člena tega zakona s sklepom o začetku postopka odpusta obveznosti ali kasnejšim sklepom dolžniku naloži določena ravnanja, potrebna za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka tega člena.

402. člen
(dodatne naloge in pristojnosti upravitelja med preizkusnim obdobjem)

(1) Upravitelj mora na podlagi podatkov, ki so mu dostopni, preveriti, ali obstaja ovira za odpust obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena tega zakona.

(2) Upravitelj opravlja nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti dolžnika iz 401. člena tega zakona.

(3) Če upravitelj po prvem ali drugem odstavku tega člena ugotovi, da obstaja razlog iz 403. člena tega zakona, mora vložiti ugovor proti odpustu obveznosti.

403. člen
(razlogi za ugovor proti odpustu obveznosti)

(1) Vsak upnik ali upravitelj lahko vloži ugovor, da ni pogojev za odpust obveznosti (v nadaljnjem besedilu: ugovor proti odpustu obveznosti):

1.     če obstaja ovira za odpust obveznosti iz 399. člena tega zakona ali

2.     če dolžnik krši svoje obveznosti iz 383.b, 384., 386. ali 401. člena tega zakona.

(2) Upnik lahko z ugovorom uveljavlja tudi, da je preizkusno obdobje prekratko.

(3) Stečajni dolžnik lahko z ugovorom proti odpustu obveznosti uveljavlja, da je preizkusno obdobje predolgo.

404. člen
(rok za ugovor proti odpustu obveznosti)

Ugovor proti odpustu obveznosti je treba vložiti do poteka preizkusnega obdobja.

405. člen
(postopek ugovora proti odpustu obveznosti)

(1) Če je ugovor proti odpustu obveznosti vložen po poteku roka iz 404. člena tega zakona, ga sodišče zavrže.

(2) Če je ugovor proti odpustu obveznosti vložen pravočasno, mora sodišče v treh delovnih dneh po prejemu ugovora:

1.     razpisati narok za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti na dan, ki ni prej kot 15 dni po objavi oklica o naroku in ne pozneje kot en mesec po prejemu ugovora,

2.     ugovor s prilogami, poziv, da se izreče o ugovoru, ter vabilo za narok vročiti:

–  stečajnemu dolžniku in

–  upravitelju, če ni vlagatelj ugovora,

3.     objaviti oklic o naroku in vabilo za narok vročiti tudi vlagatelju ugovora.

(3) Če se vlagatelj ugovora proti odpustu obveznosti ne udeleži naroka za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti, velja, da je umaknil ugovor proti odpustu obveznosti.

(4) Če se dolžnik ne udeleži naroka za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti, sodišče opravi narok v njegovi odsotnosti.

(5) Na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti sodišče izvede dokaze o razlogu, ki se uveljavlja z ugovorom, in odloči o ugovoru na podlagi izida dokazovanja.

(6) Sodišče mora izdati sklep, s katerim odloči o ugovoru proti odpustu obveznosti, v 15 dneh po koncu naroka za obravnavo tega ugovora.

406. člen
(odločanje o ugovoru proti odpustu obveznosti)

(1) Če sodišče presodi, da obstaja razlog, ki se uveljavlja z ugovorom:

1.     če se uveljavlja razlog iz prvega odstavka 403. člena tega zakona: ustavi postopek odpusta obveznosti in zavrne predlog za odpust obveznosti,

2.     če se uveljavlja razlog iz drugega odstavka 403. člena tega zakona: ustrezno podaljša preizkusno obdobje,

3.     če se uveljavlja razlog iz tretjega odstavka 403. člena tega zakona: ustrezno skrajša preizkusno obdobje.

(2) Če sodišče presodi, da razlog, ki se uveljavlja z ugovorom, ne obstaja, ugovor zavrne.

(3) Proti sklepu o ugovoru proti odpustu obveznosti se lahko pritožita stečajni dolžnik in vlagatelj ugovora, o katerem je odločeno s tem sklepom.

407. člen
(sklep o odpustu obveznosti)

(1) Po poteku preizkusnega obdobja sodišče izda sklep, da se dolžniku odpustijo njegove obveznosti (v nadaljnjem besedilu: sklep o odpustu obveznosti):

1.     če ugovor proti odpustu obveznosti ni bil vložen ali

2.     če je bil ugovor proti odpustu obveznosti pravnomočno zavržen ali zavrnjen.

(2) Sodišče mora sklep o odpustu obveznosti izdati in objaviti v osmih dneh.

(3) Rok iz drugega odstavka tega člena teče:

1.     v primeru iz 1. točke prvega odstavka tega člena: od poteka preizkusnega obdobja,

2.     v primeru iz 2. točke prvega odstavka tega člena:

–  če pritožba proti sklepu o zavrženju ali zavrnitvi ugovora proti vodenju postopka ni bila vložena in rok za pritožbo poteče po poteku preizkusnega obdobja: od poteka roka za pritožbo,

–  če je bila vložena pritožba sklepu o zavrženju ali zavrnitvi ugovora proti vodenju postopka in sodišče prejme sklep, s katerim je sodišče druge stopnje odločilo o pritožbi po poteku preizkusnega obdobja: od dne, ko sodišče prejme ta sklep,

–  v drugih primerih: od poteka preizkusnega obdobja.

(4) Pred izdajo sklepa o odpustu obveznosti mora sodišče po uradni dolžnost preveriti, ali obstaja ovira za odpust iz 1. točke drugega odstavka 399. člena tega zakona.

(5) Če je v kazenski evidenci vpisana obsodba iz 1. točke drugega odstavka 399. člena tega zakona, sodišče ne glede na prvi odstavek tega člena glede na dolžino roka, po poteku katerega se ta obsodba izbriše iz kazenske evidence:

1.     če ta rok do poteka preizkusnega obdobja še ni potekel: zavrne predlog za odpust obveznosti.

2.     če je ta rok do poteka preizkusnega obdobja že potekel: dolžniku naloži, da v 15 dneh vloži zahtevo a izbris obsodbe iz kazenske evidence in prekine odločanje o odpustu obveznosti do končanja tega postopka.

(6) Če je v skladu z 2. točko petega odstavka tega člena prekinilo odločanje o odpustu obveznosti, sodišče glede na izid postopka za odločitev o dolžnikovi zahtevi za izbris iz kazenske evidence:

1.     če dolžnik zahteve v roku iz 2. točke petega odstavka ni vložil ali če je njegova zahteva pravnomočno zavrnjena: zavrne predlog za odpust obveznosti,

2.     če je obsodba izbrisana in so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena: izda sklep o odpustu obveznosti.

408. člen
(terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti)

(1) Odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja, če ni v drugem odstavku tega člena drugače določeno.

(2) Odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena tega zakona in tudi ne za terjatev iz naslova:

1.     denarne kazni ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, izrečenih v kazenskem postopku,

2.     v pogojni obsodbi določenega pogoja vrnitve premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, oziroma povrnitve škode, povzročene s kaznivim dejanjem,

3.     globe ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom, izrečenih v postopku o prekršku,

4.     odvzema premoženja nezakonitega izvora in

5.     povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti.

409. člen
(pravni učinki odpusta obveznosti)

(1) S pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, za katero po 408. členu tega zakona učinkuje odpust obveznosti, v delu, v katerem ta do pravnomočnosti sklepa ni bila plačana, če ni v 410. členu tega zakona drugače določeno.

(2) Če dolžnik prostovoljno plača neplačani del terjatve iz prvega odstavka tega člena, nima pravice zahtevati vračila po pravilih o neupravičeni pridobitvi.

410. člen
(končanje postopka osebnega stečaja po odpustu obveznosti)

(1) Pravnomočni sklep o odpustu obveznosti ni ovira:

1.     za unovčenje premoženja stečajnega dolžnika, ki spada v stečajno maso, in razdelitev upnikom, če ni v drugem odstavku tega člena drugače določeno, in

2.     za uveljavitev zahtevkov na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

(2) Premoženje iz prvega odstavka 389. člena tega zakona, ki ga dolžnik pridobi po pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti, ne spada več v stečajno maso v postopku osebnega stečaja, v katerem je bil izdan ta sklep.

(3) Sodišče mora v treh delovnih dneh s sklepom ustaviti nadaljnjo izterjavo stalnih prejemkov iz 393. člena in zaseg denarnega dobroimetja iz 394. člena tega zakona ter o tem obvestiti izplačevalca stalnih prejemkov ali izvajalca, ki vodi dolžnikov denarni račun.

(4) Rok iz tretjega odstavka tega člena teče:

1.     če pritožba proti sklepu o odpustu obveznosti ni bila vložena: od poteka roka za pritožbo,

2.     v drugih primerih: od dne, ko sodišče prejme sklep, s katerim je sodišče druge stopnje odločilo o pritožbi.

(5) Za sklep o končanju postopka osebnega stečaja, v katerem je bil izdan sklep o odpustu obveznosti, se ne uporablja 396. člen tega zakona.

411. člen
(izpodbijanje odpusta obveznosti)

(1) Vsak upnik, za terjatev katerega učinkuje pravnomočni sklep o odpustu obveznosti, lahko od sodišča zahteva, da razveljavi odpust obveznosti, o katerem je odločilo s tem sklepom, če je dolžnik s prikrivanjem ali lažnim prikazovanjem podatkov o svojem premoženjskem položaju ali z drugačno prevaro dosegel izdajo sklepa o odpustu obveznosti.

(2) Tožbo iz prvega odstavka tega člena je treba vložiti v treh letih po pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti.

(3) Če upnik, za terjatev katerega učinkuje pravnomočni sklep o odpustu obveznosti, predlaga začetek postopka osebnega stečaja nad pozneje najdenim premoženjem iz 1. točke sedmega odstavka 383. člena tega zakona, se šteje, da ta predlog vključuje tudi zahtevek za razveljavitev odpusta obveznosti ne glede na to, ali je bil predlog za začetek postopka osebnega stečaja nad pozneje najdenim premoženjem vložen po poteku roka iz drugega odstavka tega člena.

(4) Če v primeru iz tretjega odstavka tega člena sodišče presodi, da so izpolnjeni pogoji za začetek postopka osebnega stečaja nad pozneje najdenim premoženjem, s sklepom o začetku postopka osebnega stečaja tudi razveljavi odpust obveznosti.

(5) Če sodišče razveljavi odpust obveznosti, začne s pravnomočnostjo sodbe ali sklepa o razveljavitvi znova teči zastaranje terjatev, za katere je učinkoval ta odpust obveznosti, in te terjatve zastarajo s potekom treh letih od pravnomočnosti te sodbe ali sklepa.

412. člen
(odločanje o razveljavitvi odpusta obveznosti)

(1) Za odločanje o tožbi iz 411. člena tega zakona je pristojno sodišče, ki je izdalo sklep o odpustu obveznosti.

(2) Če sodišče razveljavi odpust obveznosti, s pravnomočnostjo sklepa o razveljavitvi odpusta obveznosti prenehajo pravni učinki iz 409. člena in drugega odstavka 410. člena tega zakona.

413. člen
(evidenca sklepov o odpustu obveznosti)

(1) Evidenco sklepov o odpustu obveznosti vodi ministrstvo, pristojno za pravosodje.

(2) Evidenca mora za vsak sklep o odpustu obveznosti vsebovati:

1.     identifikacijske podatke o dolžniku,

2.     opravilno številko in datum izdaje sklepa o odpustu obveznosti ter sodišče, ki je izdalo sklep,

3.     datum pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti,

4.     podatke o razveljavitvi odpusta obveznosti po 412. členu tega zakona.

(3) V evidenci vodi ministrstvo, pristojno za pravosodje, posebej tudi podatke o sklepih, s katerimi je sodišče zavrnilo predlog za odpust obveznosti. Evidenca mora za vsak sklep o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti vsebovati:

1.     identifikacijske podatke o dolžniku,

2.     opravilno številko in datum izdaje sklepa o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti ter sodišče, ki je izdalo sklep,

3.     datum pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti,

4.     navedbo razloga za zavrnitev predloga.

(4) Sodišča morajo ministrstvo, pristojno za pravosodje, v treh delovnih dneh obvestiti o podatkih iz drugega in tretjega odstavka tega člena.

(5) Rok iz četrtega odstavka tega člena teče:

1.     glede podatkov iz 1. do 3. točke drugega odstavka tega člena:

–  če pritožba proti sklepu o odpustu obveznosti ni bila vložena: od poteka roka za pritožbo,

–  v drugih primerih: od dne, ko sodišče prejme odločbo sodišča druge stopnje o pritožbi,

2.     glede podatkov iz 4. točke drugega odstavka tega člena: od pravnomočnosti sklepa o razveljavitvi odpusta obveznosti,

3.     glede podatkov iz tretjega odstavka tega člena:

–  če pritožba proti sklepu ni bila vložena: od poteka roka za pritožbo,

–  v drugih primerih: od dne, ko sodišče prejme odločbo sodišča druge stopnje o pritožbi.

(6) Minister, pristojen za pravosodje, predpiše podrobnejša pravila o:

1.     vodenju evidence sklepov o odpustu obveznosti,

2.     vsebini in načinu pošiljanja obvestil iz četrtega odstavka tega člena in

3.     vsebini ter načinu posredovanja zahteve in podatkov po prvem odstavku 400. člena tega zakona iz evidence sklepov o odpustu obveznosti.