1.člen 
(vsebina zakona)

(1)Ta zakon ureja:

– obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršbo davkov (v nadaljnjem besedilu: pobiranje davkov),

– pravice in obveznosti zavezancev ali zavezank za davek (v nadaljnjem besedilu: zavezanci za davek), državnih in drugih organov, ki so v skladu z zakonom pristojni za pobiranje davkov, ter drugih oseb v postopku pobiranja davkov,

– varovanje podatkov, pridobljenih v postopku pobiranja davkov, ter

– medsebojno pomoč pri pobiranju davkov in izmenjavi podatkov z drugimi državami članicami Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: države članice EU), s tretjimi državami in ozemlji.

(2)S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prevzema vsebina naslednjih predpisov Evropske unije:

– Direktiva Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi, UL L 84, 31. 3. 2010 – s I. poglavjem četrtega dela tega zakona;

– Direktiva Sveta 2011/16/EU z dne 15.februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS, (UL L št.64 z dne 11.3. 2011, str. 1), zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta 2014/107/EU z dne 9. decembra 2014 o spremembi Direktive Sveta 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave podatkov na področju obdavčenja (UL L št.359 z dne 16. 12. 2014, str.1; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2014/107/EU) – z II. in III.A poglavjem četrtega dela tega zakona;

– Direktiva Sveta 2003/48/ES z dne 3.junija 2003 o obdavčitvi dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti, ULL157 z dne 26.junija 2003, zadnjič spremenjena s Sklepom Sveta 2004/587/ES z dne 19.julija 2004 o datumu začetka uporabe Direktive 2004/48/ES o obdavčevanju dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti, UL L257, 4.8. 2004 – z 10. podpoglavjem I. poglavja petega dela tega zakona;

– Direktiva Sveta 2003/49 z dne 3.junija 2003 o skupnem sistemu obdavčevanja plačil obresti ter licenčnin med povezanimi družbami iz različnih držav članic, UL L157 z dne 26.junija 2003, zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta 2004/76/ES z dne 29.aprila 2004 o spremembi Direktive 2003/49/ES glede možnosti določenih držav članic, da uporabijo prehodna obdobja za uvedbo skupnega sistema obdavčevanja plačil obresti ter licenčnin med povezanimi družbami iz različnih držav članic, UL L157, 30.4. 2004 – s členi 379, 380 in 381 tega zakona.

2.člen 
(postopanje po tem zakonu)

(1)Davčni organ postopa po tem zakonu, kadar odloča o obveznostih in pravicah posameznikov, pravnih oseb in drugih strank v postopku pobiranja davkov (v nadaljnjem besedilu: davčni postopek), kadar daje pomoč pri pobiranju davkov ali izmenjavi podatkov drugim državam članicam EU, ali kadar izvaja mednarodno pogodbo, ki obvezuje Slovenijo.

(2)Po tem zakonu postopajo tudi nosilci javnih pooblastil, če so z zakonom pooblaščeni za pobiranje davkov, in je z zakonom predpisano, da se za njihovo pobiranje uporablja ta zakon.

(3)Za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo, z zakonom o obdavčenju, s tem zakonom, zakonom, ki ureja finančno upravo, ali zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor, se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek.

3.člen 
(pobiranje davka)

(1)Pobiranje davka vključuje vse naloge državnih in drugih organov, pristojnih za pobiranje davkov, pravice in obveznosti zavezancev za davek in drugih oseb, določenih z zakonom o obdavčenju, zakonom, ki ureja finančno upravo, in tem zakonom, v zvezi z ugotavljanjem in izpolnitvijo davčne obveznosti zavezanca za davek, ki je določena s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, vključno v zvezi z ugotavljanjem kršitev zakona o obdavčenju.

(2)Davek po tem zakonu je vsak denarni prihodek državnega proračuna, proračuna Evropske unije ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti, ki ne predstavlja plačila za opravljeno storitev ali dobavljeno blago in se plača izključno na podlagi zakonov o obdavčenju oziroma predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi zakonov o obdavčenju.

(3)Če ni s tem zakonom drugače določeno, določbe tega zakona, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za:

– uvozne in izvozne dajatve, predpisane s predpisi Evropske unije,

– prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevke za zaposlovanje in prispevke za starševsko varstvo, uvedene v skladu z zakonom (v nadaljnjem besedilu: prispevek);

– nadomestila, intervencijske in druge ukrepe, ki so v celoti ali delno sistem financiranja Evropskega kmetijskega in jamstvenega sklada, vključno z zneski, pobranimi v zvezi s temi ukrepi.

(4)Obresti, stroški postopka pobiranja davkov, denarne kazni in globe ter stroški postopka o prekršku, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, so pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno.

(5)Za zakone o obdavčenju se štejejo zakoni, ki uvajajo in urejajo davčno obveznost, vključno s predpisi Evropske unije, ki se štejejo za del pravnega reda Slovenije.

4.člen 
(načelo zakonitosti v davčnih zadevah)

(1)Davčni organ odloča v davčnih zadevah samostojno v okviru in na podlagi mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, zakonov in splošnih aktov po tem zakonu, zakonu, ki ureja finančno upravo ali zakonu o obdavčenju.

(2)Davčni organ pri obravnavi zavezancev za davek postopa nepristransko.

(3)V zadevah, v katerih davčni organ odloča po prostem preudarku, mora odločiti v skladu z namenom, zaradi katerega je prosti preudarek dan, in obsegom prostega preudarka, kot ga določa zakon.

5.člen 
(načelo materialne resnice v davčnih zadevah)

(1)Davčni organ je dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko odloči le, če tako določa ta zakon ali zakon o obdavčenju.

(2)Predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistveni za obdavčenje, se vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski)vsebini.

6.člen 
(načelo sorazmernosti)

(1)Davčni organ pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov v razmerju do zavezanca za davek in drugih udeležencev postopka ne sme preseči tistega, kar je nujno potrebno za izpolnitev ciljev tega zakona in drugih aktov, na podlagi katerih davčni organ odloča o pobiranju davkov.

(2)Pri izbiri več možnih pooblastil in ukrepov davčni organ izbere tiste, ki so za zavezanca za davek ugodnejši, če se s tem doseže namen zakona. V dvomu odloči v korist zavezanca za davek.

7.člen 
(načelo gotovosti, seznanjenosti in pomoči)

(1)Zavezanec za davek ima pravico vnaprej biti seznanjen s svojimi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz tega zakona in drugih aktov, na podlagi katerih davčni organ odloča o pobiranju davkov.

(2)Če zavezanec za davek nima pooblaščenca oziroma pooblaščenke ali svetovalca oziroma svetovalke in iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, ga davčni organ opozori, katera postopkovna dejanja lahko opravi za izpolnitev obveznosti in uveljavljanje pravic, da davek pravilno in pravočasno napove, obračuna in plača ali zahteva vračilo.

(3)Davčni organ obvešča zavezance za davek in širšo javnost o svojih ukrepih, če tako zagotovi večje varstvo pravic strank in javne koristi.

8.člen 
(načelo tajnosti podatkov)

Podatki zavezancev za davek se obravnavajo kot davčna tajnost v skladu s tem zakonom in zakonom o obdavčenju in drugimi splošnimi akti, ki urejajo pobiranje davkov.

9.člen 
(načelo zakonitega in pravočasnega izpolnjevanja
in plačevanja davčnih obveznosti)

Zavezanec za davek napove, obračuna in plača le toliko davka in na način ter v rokih, kot je določeno z zakonom ali akti na podlagi zakona.

10.člen 
(načelo dolžnosti dajanja podatkov)

(1)Zavezanci za davek morajo davčnemu organu dajati resnične, pravilne in popolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davka.

(2)Zavezanci za davek pri vodenju davčnega postopka sodelujejo z davčnim organom pri ugotavljanju dejstev v breme in korist zavezancev.

(3)Zavezanci za davek morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.

(4)Organi in druge osebe, ki razpolagajo s podatki, pomembnimi za odločanje v davčnih zadevah, so dolžni posredovati davčnemu organu te podatke brezplačno, razen če zakon ne določa drugače.

11.člen 
(državni in drugi organi, pristojni za pobiranje davkov)

Državni organi, pristojni za pobiranje davkov (v nadaljnjem besedilu: davčni organ), so po tem zakonu:

1. Ministrstvo za finance;

2. Finančna uprava Republike Slovenije in

3. drugi državni organi,

kadar v davčnih in drugih stvareh odločajo o davkih.

12.člen 
(zavezanci za davek)

(1)Zavezanci za davek po tem zakonu so:

1. davčni zavezanec ali davčna zavezanka (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec);

2. plačnik davka ali plačnica davka (v nadaljnjem besedilu: plačnik davka)za račun enega ali več davčnih zavezancev;

3. oseba, ki je v postopku davčne izvršbe v skladu s tem zakonom dolžna plačati davek.

(2)Za zavezanca za davek se šteje tudi pravni naslednik ali pravna naslednica (v nadaljnjem besedilu: pravni naslednik)davčnega zavezanca oziroma plačnika davka ali skrbnik ali skrbnica (v nadaljnjem besedilu: skrbnik)davčnega zavezanca oziroma plačnika davka oziroma njegovega premoženja.

(3)Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena je oseba, katere dohodek, premoženje ali pravni posli so neposredno predmet obdavčitve v skladu z zakonom o obdavčenju. Za davčnega zavezanca po tem zakonu se šteje tudi carinski dolžnik oziroma dolžnica (v nadaljnjem besedilu: carinski dolžnik)oziroma oseba, ki bi lahko postala dolžnik v skladu s carinskimi predpisi.

(4)Plačnik davka iz prvega odstavka tega člena je oseba, ki je v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju zavezana za izračunavanje ali plačevanje davka oziroma odtegovanje davka od davčnih zavezancev in ki ta davek prenese državnemu proračunu, proračunom samoupravnih lokalnih skupnosti ali zavodom, pristojnim za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali obvezno zdravstveno zavarovanje (v nadaljnjem besedilu: prejemnikom davkov). Plačnik davka je tudi druga oseba, ki je v skladu z zakonom o obdavčenju dolžna plačati davek.

13.člen 
(pravica do informiranja)

(1)Zavezanec za davek ima pravico:

1. da je pravočasno in na primeren način obveščen o spremembah v zakonih o obdavčenju in v drugih predpisih v zvezi z obdavčenjem ter da mu davčni organ pravočasno, najpozneje pa v 30 dneh po predložitvi vprašanja in vseh informacij, ki so relevantne za pripravo pojasnila, posreduje pojasnila o načinu izvajanja posameznih določb predpisov o obdavčenju,

2. do informacij o načinu izračunavanja in plačevanja davkov ter

3. do podatkov o stanju svojih davčnih obveznosti.

(2)Navodila in pojasnila, ki jih v zvezi z izvajanjem predpisov z delovnega področja davčnega organa izda minister ali ministrica (v nadaljnjem besedilu: minister), pristojen za finance, oziroma predstojnik ali predstojnica Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: predstojnik), se objavijo na spletni strani izdajatelja, skupaj z opozorilom, da niso pravni vir.

(3)Sistem informiranja mora biti vzpostavljen na način, da omogoča vsem zavezancem za davek čim lažji, enoten in sodoben dostop do informacij in zagotavlja enotno izvajanje zakonov o obdavčenju in tega zakona.

14.člen 
(zavezujoča informacija)

(1)Generalni finančni urad lahko izda zavezancu za davek, pisno informacijo o davčni obravnavi njegovih nameravanih transakcij oziroma nameravanih poslovnih dogodkov (v nadaljevanju: nameravana aktivnost).

(2)Zavezanec za davek zahteva izdajo zavezujoče informacije z vlogo, ki mora poleg drugih sestavin vsebovati tudi:

1. natančen opis nameravane aktivnosti, zlasti:

– opis njene ekonomske vsebine ter opis posameznih nameravanih transakcij oziroma nameravanih poslovnih dogodkov, ki vsebuje opis dejstev, zlasti: sredstva in storitve, na katere se nanašajo, njihovo pogostost, tipske udeležence, vrednost, in njihovo pravno opredelitev,

– načrte zavezanca za davek v obsegu, ki pripomore k boljšemu razumevanju ekonomske vsebine nameravane aktivnosti, zlasti: načrt proizvodnje, prodaje in širitve poslovnih aktivnosti,

– navedbo vprašanj glede nameravane aktivnosti v zvezi s predpisi iz tretjega odstavka 2. člena tega zakona oziroma opis davčne problematike, ki je razlog za vložitev zahteve,

– navedbo določb predpisov iz prejšnje alinee, ki so po mnenju zavezanca za davek pomembne v konkretnem primeru,

– mnenje zavezanca za davek o predvidenem učinku, ki naj bi jih imela nameravana aktivnost na njegove davčne obveznosti in

– navedbo obstoječih stališč (npr. strokovna mnenja, komentarji, sodna praksa)znanih zavezancu za davek, ki podpirajo oziroma ne podpirajo njegovega mnenja iz prejšnje alinee.

2. izjavo zavezanca za davek o tem, ali je oziroma je bilo katerokoli vprašanje, povezano z zahtevo za izdajo zavezujoče informacije, pri zavezancu za davek ali pri z njim povezani osebi, po njegovem vedenju:

1.predmet že predloženega obračuna davka oziroma davčne napovedi,

2.obravnavano v že izdani zavezujoči informaciji,

3.obravnavano v postopku davčnega nadzora,

4.obravnavano v postopku s pravnimi sredstvi ali pred sodiščem.

3. dokumentacijo, ki predstavlja podlago ali na katero se sklicuje zavezanec za davek v zahtevi za izdajo zavezujoče informacije.

(3)Davčni organ mora najpozneje v 15 delovnih dneh od prejema popolne vloge zavezanca za davek obvestiti o tem, ali bo izdal zavezujočo informacijo.

(4)Davčni organ zavezanca za davek z dopisom obvesti, da ne bo izdal zavezujoče informacije, če:

– gre za že izvedeno aktivnost, pri čemer se šteje, da je aktivnost izvedena tudi, če zavezanec za davek ne more več enostransko vplivati na izvedbo aktivnosti,

– je katerokoli vprašanje, povezano z zahtevo za izdajo zavezujoče informacije, obravnavano v postopku davčnega nadzora oziroma v postopku s pravnimi sredstvi ali pred sodiščem, oziroma naj bi se nameravana aktivnost opravljala v nedoločenem prihodnjem času oziroma, če iz vloge za izdajo zavezujoče informacije ne izhaja resen namen izvedbe nameravane aktivnosti,

– bi priprava zavezujoče informacije zahtevala razlago predpisa, ki ni predpis iz tretjega odstavka 2. člena tega zakona,

– bi priprava zavezujoče informacije zahtevala ugotovitev dejstva, iz okoliščin pa izhaja, da tega dejstva v času obravnave zahteve za izdajo zavezujoče informacije, ni mogoče ugotoviti, zlasti: rezidentstvo, opravljanje dejavnosti, povezanost oseb,

– gre za vprašanje, povezano z oblikovanjem transfernih cen.

(5)Davčni organ mora izdati zavezujočo informacijo najpozneje v šestih mesecih od vročitve obvestila iz tretjega odstavka tega člena, s katerim je zavezanca za davek obvestil, da bo izdal zavezujočo informacijo. Zavezujoča informacija je v konkretnem primeru za davčni organ zavezujoča od njene vročitve zavezancu za davek dalje.

(6)Zavezujoča informacija ne zavezuje davčnega organa, če temelji na netočnih ali nepopolnih podatkih, ki jih je zavezanec za davek navedel v vlogi, ali če aktivnost zavezanca za davek nima v vlogi navedene ekonomske vsebine. V tem primeru davčni organ zavezujočo informacijo prekliče. Preklicana informacija nima pravnih učinkov.

(7)Davčni organ lahko izdano zavezujočo informacijo nadomesti, če naknadno ugotovi, da je pri njeni izdaji nepravilno uporabil materialno pravo, in je bila izdana v zvezi z nameravano aktivnostjo, ki je ponavljajoče narave oziroma v času preklica še ni dokončana. Zavezujoča informacija v tem primeru zavezuje davčni organ glede aktivnosti, ki jih je zavezanec za davek izvedel do dneva vročitve nadomestne zavezujoče informacije.

(8)Vse stroške v zvezi z izdajo zavezujoče informacije nosi zavezanec za davek.

(9)Obliko in način izdajanja zavezujočih informacij iz tega člena in višino stroškov določi minister, pristojen za finance.

14.a člen 
(vnaprejšnji cenovni sporazum)

(1) Vnaprejšnji cenovni sporazum (v nadaljnjem besedilu: APA sporazum) je dogovor, s katerim se pred izvajanjem transakcij med povezanimi osebami določijo metodologija, kritične predpostavke in druga primerna merila za določanje transfernih cen za te transakcije in obdobje, za katerega ta merila veljajo, v skladu s 14.a do 14.g členom tega zakona.

(2) Davčni zavezanec lahko zaprosi za sklenitev enostranskega, dvostranskega ali večstranskega APA sporazuma. Enostranski APA sporazum sklene davčni zavezanec z davčnim organom, dvostranski ali večstranski APA sporazum pa davčni zavezanec sklene z dvema ali več davčnimi organi posameznih držav v zvezi s transakcijo davčnega zavezanca med povezanimi osebami.

(3) Davčni organ na podlagi pisne pobude davčnega zavezanca opravi razgovor o možnosti sklenitve APA sporazuma. Po opravljenem razgovoru vloži davčni zavezanec pri davčnem organu pisno vlogo za sklenitev APA sporazuma.

(4) Za davčnega zavezanca se za namene izvajanja 14.a do 14.g člena tega zakona štejejo osebe, opredeljene kot zavezanci v zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb. Za povezano osebo davčnega zavezanca se štejejo osebe, opredeljene v 16.členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št.117/06, 56/08, 76/08, 5/09, 96/09, 110/09 – ZDavP-2B, 43/10, 59/11, 24/12, 30/12, 94/12, 81/13, 50/14 in 23/15).

14.b člen 
(pogoji za sklenitev in vsebina APA sporazuma)

(1) Pogoji za sklenitev APA sporazuma so:

– opravljen razgovor davčnega organa z davčnim zavezancem pred vložitvijo vloge, v katerem sta se oba strinjala o primernosti sklenitve APA sporazuma;

– sodelovanje davčnega zavezanca med celotnim postopkom za sklenitev APA sporazuma;

– transakcija, ki je predmet APA sporazuma, mora imeti ekonomsko vsebino in resen namen izvedbe;

– soglasje davčnega zavezanca in davčnega organa o vsebini APA sporazuma in

– transakcija, ki je predmet sporazuma, mora imeti po sklenitvi sporazuma zagotovljeno primerno časovno obdobje trajanja oziroma ne gre za transakcijo, ki je po sklenitvi APA sporazuma pred svojim iztekom.

(2) APA sporazum vsebuje primerna merila, časovno obdobje ter druge elemente, ki vplivajo na metodologijo za določitev transfernih cen ter na način izvedbe APA sporazuma.

(3) Za kritične predpostavke se štejejo tiste predpostavke, ki pomembno vplivajo na določitev transferne cene transakcije in so opredeljene v APA sporazumu. Predpostavke so opredeljene kot pomembne, če bi se dejanske razmere v času izvedbe transakcije lahko toliko razlikovale od predvidenih, da bi bila izničena možnost zanesljivega prikaza določanja transferne cene po izbrani metodologiji.

(4) Davčni organ v roku treh mesecev od vložitve vloge pisno obvesti davčnega zavezanca, ali bo začel postopek sklenitve APA sporazuma. Zoper odločitev davčnega organa pritožba ni mogoča.

(5) Davčni organ ne sklene APA sporazuma, če niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena.

14.c člen 
(poročanje v času veljavnosti APA sporazuma)

(1) Davčni zavezanec enkrat letno davčnemu organu poroča o veljavnosti kritičnih predpostavk in prilagoditvah, opravljenih skladno z merili, določenimi z APA sporazumom.

(2) Davčni zavezanec o spremembi kritičnih predpostavk, ki niso skladne z merili, določenimi z APA sporazumom, v roku 30 dni pisno obvesti davčni organ.

14.č člen 
(sprememba kritičnih predpostavk)

APA sporazum se spremeni, če se kritične predpostavke spremenijo tako, da bistveno vplivajo na primernost izbrane metodologije za določitev transferne cene.

14.d člen 
(prenehanje veljavnosti sklenjenega APA sporazuma)

(1) APA sporazum preneha veljati, kot je določeno z APA sporazumom oziroma v vsakem primeru:

– s potekom časa, za katerega je bil sklenjen;

– če davčni zavezanec ne poroča o izvajanju APA sporazuma v skladu s 14.c členom tega zakona;

– če se bistveno spremenijo pogoji, ki vplivajo na primernost izbrane metodologije za določitev transferne cene, in se APA sporazum ne spremeni.

(2) Če davčni organ ugotovi, da obstajajo okoliščine iz druge in tretje alineje prejšnjega odstavka, v roku 30 dni pisno obvesti davčnega zavezanca, da je APA sporazum prenehal veljati. APA sporazum se preneha uporabljati po poteku davčnega obdobja, v katerem so nastopile okoliščine iz druge in tretje alineje prejšnjega odstavka.

(3) APA sporazum ne zavezuje davčnega organa, če temelji na nepravilnih, neresničnih ali nepopolnih podatkih, ki jih je davčni zavezanec navedel v postopku sklenitve APA sporazuma. V tem primeru davčni organ APA sporazum prekliče. Preklican APA sporazum nima pravnih učinkov. Davčni organ o preklicanem APA sporazumu v roku 30 dni pisno obvesti davčnega zavezanca.

14.e člen 
(plačilo v zvezi s sklenitvijo APA sporazuma)

(1) Davčni zavezanec plača za sklenitev APA sporazuma v roku 30 dni od obvestila iz četrtega odstavka 14.b člena tega zakona.

(2) Davčni zavezanec v primeru preklica APA sporazuma ni upravičen do vračila plačila iz prejšnjega odstavka.

14.f člen 
(pravice davčnega organa)

Sklenjen APA sporazum ne omejuje pravic davčnega organa pri izvrševanju njegovih pooblastil.

14.g člen 
(pooblastilo)

Podrobnejši način izvajanja 14.a do 14.g člena tega zakona in višino plačila določi minister, pristojen za finance.

15.člen 
(davčna tajnost)

(1)Davčni organ mora kot zaupne varovati podatke, ki jih zavezanec za davek v davčnem postopku posreduje davčnemu organu, ter druge podatke v zvezi z davčno obveznostjo zavezancev za davek, s katerimi razpolaga davčni organ.

(2)Ne glede na prvi odstavek tega člena se za davčno tajnost ne šteje davčna številka poslovnih subjektov, kot so opredeljeni z zakonom, ki ureja poslovni register.

16.člen 
(dolžnost varovanja davčne tajnosti)

Uradne in druge osebe davčnega organa, izvedenci, tolmači, zapisnikarji in druge osebe, ki sodelujejo ali so sodelovale pri pobiranju davkov, in vse druge osebe, ki so zaradi narave svojega dela prišle v stik s podatki, ki so davčna tajnost, teh podatkov ne smejo sporočiti tretjim osebam, razen v primerih, določenih z zakonom, niti jih ne smejo same uporabljati ali omogočiti, da bi jih uporabljale tretje osebe.

17.člen 
(ukrepi in postopki za varovanje davčne tajnosti pri davčnem organu)

(1)Vsak podatek oziroma vsak dokument ali zbirka podatkov, ki vsebuje podatke, ki so davčna tajnost, mora biti vidno označen kot tak, razen, če minister, pristojen za finance, s predpisom iz petega odstavka tega člena določi drugače.

(2)Dostop do podatkov, ki so davčna tajnost, imajo vse zaposlene osebe davčnega organa, vendar le v obsegu, ki je potreben za opravljanje njihovih delovnih nalog. Dovoljenje za dostop pridobijo z začetkom delovnega razmerja in podpisom izjave, da so seznanjene s tem zakonom in da se zavezujejo s podatki, ki so davčna tajnost, ravnati v skladu s tem zakonom. Nihče ne sme dobiti podatka, ki je davčna tajnost, prej in v večjem obsegu, kot je to potrebno za opravljanje njegovih delovnih nalog.

(3)Davčni organ mora vzpostaviti sistem postopkov in ukrepov varovanja podatkov, ki so davčna tajnost, ki onemogoča razkritje podatkov nepooblaščenim osebam.

(4)Davčni organ mora vzpostaviti in voditi nadzor ter pregled nad razkritjem podatkov, ki so davčna tajnost, osebam zunaj davčnega organa. Iz pregleda mora biti razvidno, kdaj in komu zunaj davčnega organa so bili podatki, ki so davčna tajnost, razkriti.

(5)Minister, pristojen za finance, predpiše podrobnejše fizične, organizacijske in tehnične ukrepe ter postopke za varovanje podatkov, ki so davčna tajnost.

18.člen 
(splošno o razkritju podatkov)

(1)Davčni organ sme podatke, ki so davčna tajnost, razkriti tretjim osebam:

1. na podlagi pisnega soglasja davčnega zavezanca, ali

2. če je s tem zakonom tako določeno,

razen če mednarodna pogodba, ki obvezuje Slovenijo, ne določa drugače.

(2)Če zavezanec za davek v medijih sam nepopolno oziroma enostransko razkrije podatke, ki so davčna tajnost, lahko davčni organ celovito razkrije podatke o davčni zadevi.

19.člen 
(razkritje podatkov upravičeni osebi)

(1)Davčni organ sme razkriti naslednje podatke o zavezancu za davek v primerih, pod pogoji in na način, določen z zakonom o obdavčenju:

– osebno ime, prebivališče in vrsto prebivališča (stalno ali začasno) ter davčno številko;

– ime oziroma naziv osebe, ki ni fizična oseba, njen sedež in naslov ter davčno številko;

– identifikacijsko številko za davek na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV), datum vpisa oziroma izbrisa zavezanosti za DDV;

– identifikacijsko številko zavezanca za trošarine, datum vpisa oziroma izbrisa iz evidence oziroma registra imetnikov trošarinskih dovoljenj in pooblaščenih prejemnikov.

(2)Osebi, ki dokaže, da je stranka ali udeležena v upravnem postopku ali postopku pred sodiščem, lahko davčni organ razkrije, poleg podatkov iz prve in druge alineje prejšnjega odstavka, tudi naslednje podatke o zavezancu za davek, če te podatke potrebuje v postopku:

– podatke o znesku neplačanih davkov in o znesku preveč plačanih davkov ter podatke o odloženem in obročnem plačilu davkov;

– podatek o tem, ali je zavezanec za davek predložil davčno napoved oziroma obračun davka ali ne.

(3)Če zakon določa, da sme upravičena oseba od davčnega organa pridobiti podatke v zvezi z izpolnjevanjem davčnih obveznosti zavezanca za davek, lahko davčni organ upravičeni osebi razkrije podatek o višini:

– zapadlih neplačanih davčnih obveznosti;

– davčnih obveznosti, v zvezi s katerimi je odložen začetek davčne izvršbe oziroma je začeta davčna izvršba zadržana;

– davčnih obveznosti, v zvezi s katerimi je dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka oziroma še ni potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

(4)Davčni organ sme upravičeni osebi, ki ta podatek potrebuje za izpolnitev davčne obveznosti oziroma za izpolnitev dolžnosti dajanja podatkov po tem zakonu ali zakonu o obdavčenju, na podlagi njenega obrazloženega pisnega zahtevka, v katerem morajo biti navedeni tudi podatki, ki davčnemu organu omogočajo enolično identifikacijo fizične osebe, in sicer poleg osebnega imena še ali datum rojstva in naslov prebivališča ali enotna matična številka občana, razkriti podatek o davčni številki zavezanca za davek.

(5)Davčni organ sme na podlagi enoličnega identifikacijskega znaka motornega vozila tretji osebi razkriti podatek o tem, ali so za to vozilo plačane obvezne dajatve v skladu z zakonom o obdavčenju.

(6)Davčni organ na podlagi drugega, tretjega, četrtega in petega odstavka tega člena upravičeni osebi razkrije podatke brez soglasja oziroma brez predhodnega obvestila zavezancu za davek, na katerega se podatki nanašajo.

(7)Davčni organ na svojih spletnih straneh javno objavi podatke o zavezancu za davek, ki mu je po uradni dolžnosti prenehala identifikacija za namene DDV, in sicer davčno številko, firmo, sedež, datum pridobitve identifikacijske številke za DDV, datum prenehanja identifikacije za namene DDV in razlog prenehanja identifikacije za namene DDV.

(8)Osebe, ki so jim bili na podlagi tega člena razkriti podatki, ki so davčna tajnost, smejo te podatke uporabiti samo za namene, za katere so jim bili dani.

20.člen 
(javna objava zavezancev, ki ne predlagajo obračunov davčnega odtegljaja in neplačnikov davkov)

(1) Generalni finančni urad enkrat mesečno, najkasneje do 10. v mesecu, na svojih spletnih straneh objavi podatke o zavezancih za davek, ki ne predlagajo obračunov davčnega odtegljaja v rokih, določenih s tem zakonom (v nadaljnjem besedilu: seznam nepredlagateljev obračunov), in o zavezancih za davek, ki imajo zapadle neplačane davčne obveznosti (v nadaljnjem besedilu: seznam neplačnikov). Stari seznam se z objavo novega seznama umakne s spletnih strani.

(2) Za zapadlo neplačano obveznost iz prejšnjega odstavka se šteje davčna obveznost zavezanca za davek, ki na 25. dan v mesecu pred mesecem objave presega 5.000 eurov in je starejša od 90 dni.

(3) Davčni organ iz prvega odstavka tega člena v seznamu nepredlagateljev obračunov objavi naslednje podatke o zavezancih za davek, ki davčnemu organu do 25. dne v mesecu pred mesecem razkritja niso predložili obračuna davčnega odtegljaja za izplačilo plače in nadomestila plače za predpretekli mesec:

– firmo ali ime;

– sedež in poslovni naslov ter

– davčno številko zavezanca za davek.

(4) Davčni organ iz prvega odstavka tega člena za zavezanca za davek, ki je pravna oseba, v seznamu neplačnikov objavi naslednje podatke:

– firmo ali ime;

– sedež in poslovni naslov ter

– davčno številko zavezanca za davek.

(5) Za zavezanca za davek iz prvega odstavka tega člena, ki je pravna oseba, se v seznamu neplačnikov objavijo tudi podatki o fizičnih osebah, ki so na 25. dan v mesecu pred mesecem objave seznama njegovi dejanski lastniki. Za dejanskega lastnika se šteje fizična oseba, ki je posredno ali neposredno imetnik deležev ali delnic, ki predstavljajo več kot 25 % v osnovnem kapitalu te pravne osebe. Objavijo se naslednji podatki o dejanskem lastniku:

– osebno ime in

– datum rojstva.

Podatke o dejanskih lastnikih davčnemu organu iz prvega odstavka tega člena zagotavlja Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (v nadaljnjem besedilu: AJPES).

(6) Za namen priprave seznama iz prvega odstavka tega člena davčni organ iz prvega odstavka tega člena posreduje seznam davčnih neplačnikov AJPES, ki na podlagi podatkov, ki se vodijo v Poslovnem registru Slovenije, in podatkov, ki se vodijo v Centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev, pripravi podatke iz prejšnjega odstavka tega člena. Ne glede na določbe zakona, ki ureja nematerializirane vrednostne papirje, se za namen priprave seznama iz prejšnjega odstavka tega člena Poslovni register Slovenije poveže s Centralnim registrom nematerializiranih vrednostnih papirjev. Minister, pristojen za finance, predpiše roke in način pošiljanja podatkov med davčnim organom iz prvega odstavka tega člena in AJPES ter Centralno klirinško depotno družbo, d. d., in AJPES.

(7) Davčni organ iz prvega odstavka tega člena za zavezanca za davek, ki je fizična oseba in za fizično osebo, ki opravlja dejavnost, v seznamu neplačnikov objavi naslednje podatke:

– osebno ime oziroma firmo in

– datum rojstva.

(8) Na zahtevo fizične osebe, ki ima pravni interes, lahko davčni organ zaradi nesporne identifikacije zavezanca za davek, ki bi v skladu s tem členom moral biti objavljen v seznamu neplačnikov, objavi tudi občino stalnega prebivališča oziroma začasnega prebivališča, če nima stalnega prebivališča v RS, oziroma državo bivanja, če ne biva v Republiki Sloveniji.

(9) V seznamu neplačnikov se podatki objavijo razporejeni v razrede v odvisnosti od višine zapadlih neplačanih davčnih obveznosti.

21.člen 
(razkritje podatkov o plačanih prispevkih)

Davčni organ vsaki fizični osebi na njeno zahtevo razkrije podatke o prispevkih za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkih za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevkih za zaposlovanje oziroma prispevkih za starševsko varstvo, ki jih je zanj plačal oziroma jih je dolžan plačati njegov delodajalec ali druga oseba.

22.člen 
(izmenjava podatkov med davčnimi organi)

Davčni organi si medsebojno avtomatsko ali na zahtevo razkrijejo podatke, ki jih pridobivajo po tem zakonu, zakonu o obdavčenju ali mednarodnih pogodbah, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, ki so davčna tajnost in jih potrebujejo za izvajanje svojih nalog v zvezi z davki.

23.člen 
(razkritje podatkov državnim in drugim organom)

(1)Davčni organ sme upravnim in drugim državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcem javnih pooblastil razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu za izvajanje njihovih z zakonom predpisanih pristojnosti.

(2)Podatki iz prvega odstavka tega člena se smejo razkriti tudi:

1. ministrstvu, pristojnemu za finance, za potrebe simulacij finančnih in drugih učinkov sistemskih sprememb na področju carinske, davčne in druge zakonodaje, za pripravo analiz carinskega in davčnega sistema, za oceno prihodkov v sistemu javnih financ v Sloveniji (državni proračun, proračuni samoupravnih lokalnih skupnosti, finančni načrt zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in finančni načrt zavoda za zdravstveno zavarovanje), za načrtovanje ukrepov, s katerimi se zagotavlja pobiranje davkov, in za izvajanje nadzora nad zakonitostjo ravnanja davčnih organov ter za potrebe izvrševanja državnega proračuna in vodenja evidenc v zvezi s tem;

2. Banki Slovenije za izvajanje njenih z zakonom določenih nalog;

3. organu, pristojnemu za zagotavljanje obveznih rezerv nafte in njenih derivatov za izvajanje njihovih z zakonom predpisanih pristojnosti;

4. organu, pristojnemu za državno statistiko, za izvajanje nacionalnega programa statističnih raziskovanj v skladu z zakonom.

5. ministrstvu, pristojnemu za evidentiranje nepremičnin, za vodenje in vzdrževanje evidence trga nepremičnin;

6. ministrstvu, pristojnemu za tehnologijo oziroma znanost, za ugotavljanje učinkovitosti davčnih ukrepov na področju raziskav in razvoja oziroma za analiziranje in spremljanje dodeljevanja spodbud na področju raziskav in razvoja (podatki o davčnih zavezancih, ki uveljavljajo davčne olajšave za vlaganja v raziskave in razvoj, ter podatki o višini olajšave);

7. ministrstvu, pristojnemu za kmetijstvo, Agenciji Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja in drugim izvajalcem državnih pomoči v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo, za izvajanje pristojnosti o finančnih pomočeh in izpolnitev davčnih obveznosti, in sicer podatek o davčnem statusu zavezanca, kot ga določa drugi odstavek 153. člena Zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 45/08 in 57/12).

(3)Podatki, ki so davčna tajnost, se smejo osebam iz prvega in drugega odstavka tega člena razkriti samo na podlagi obrazloženega pisnega zahtevka predstojnika ali z njegove strani pooblaščene osebe. Iz obrazložitve zahtevka mora biti jasno razviden namen, zaradi katerega se zahtevajo podatki.

(4)Ne glede na tretji odstavek tega člena se podatki iz prvega odstavka tega člena lahko dajo na razpolago avtomatsko Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, centrom za socialno delo in ministrstvu, pristojnemu za evidentiranje nepremičnin, če je tako določeno s področnimi zakoni.

(5) Ne glede na tretji odstavek tega člena se podatki iz prvega odstavka tega člena dajo na razpolago avtomatsko upravljavcu sklada obveznega dodatnega zavarovanja po zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za izvajanje obveznega dodatnega zavarovanja, če je pridobitev teh podatkov določena z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

(6)Vlada Republike Slovenije posreduje Državnemu zboru Republike Slovenije podatke o stanju in gibanju davčnega dolga dvakrat letno, in sicer hkrati s predložitvijo predloga zaključnega računa proračuna za posamezno leto v revizijo računskemu sodišču in hkrati s poročilom o polletnem izvrševanju državnega proračuna.

24.člen 
(razkritje podatkov za potrebe vodenja postopkov)

(1)Davčni organ sme razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu upravnim in drugim državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti ter nosilcem javnih pooblastil, če ti potrebujejo zahtevane podatke v postopkih, ki jih vodijo v okviru svojih z zakonom predpisanih pristojnosti.

(2)Podatki se posredujejo oziroma pridobivajo na način, kot je predpisan v posameznih postopkih, ki jih v okviru svojih pristojnosti vodijo ti organi in institucije.

25.člen 
(razkritje podatkov osebam, za katere davčni organ opravlja naloge pobiranja davka)

(1)Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje davke, za pobiranje katerih so pristojni upravni in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti ali nosilci javnih pooblastil, se podatki o posameznem davčnem zavezancu, ki so davčna tajnost in se nanašajo na izterjavo tega davka, razkrijejo tistemu organu ali nosilcu javnih pooblastil, za račun katerega se izterjuje davek.

(2)Davčni organ sme samoupravni lokalni skupnosti o posameznem davčnem zavezancu razkriti podatke, ki se nanašajo na davke, ki pripadajo samoupravni lokalni skupnosti, na davke, ki jih v skladu z zakonom o obdavčenju predpišejo samoupravne lokalne skupnosti, oziroma podatke, potrebne za uvedbo in odmero samoprispevka.

(3)Davčni organ sme razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu osebam javnega prava v zvezi s postopkom pobiranja prispevkov.

(4)Podatki, ki so davčna tajnost, se smejo organom in institucijam iz prejšnjih odstavkov razkriti samo na podlagi obrazloženega pisnega zahtevka predstojnika ali z njegove strani pooblaščene osebe. Iz obrazložitve zahtevka mora biti jasno razviden namen, zaradi katerega se zahtevajo podatki.

26.člen 
(spontana izmenjava podatkov)

Davčni organ osebam iz 22., 23., 24. in 25. člena tega zakona, brez predhodne zahteve posreduje podatke o posameznem davčnem zavezancu, če pri opravljanju svojih nalog ugotovi:

1. da bi lahko bili izpolnjeni znaki kaznivega dejanja,

2. sum kršitve zakona ali drugega predpisa oziroma akta, katerega izvajanje nadzoruje druga inšpekcija,

3. da bi lahko ugotovljeni podatki vplivali na pravice in obveznosti zavezancev za davek, o katerih v okviru svojih pristojnosti odločajo ti organi in institucije.

27.člen 
(razkritje podatkov organom drugih držav na podlagi mednarodnih pogodb)

Davčni organ sme razkriti podatke, ki so davčna tajnost:

1. organom Evropske unije in organom držav članic EU, pristojnim za izmenjavo podatkov ali pomoč pri pobiranju davkov, v skladu s postopkom, predpisanim s predpisi Evropske unije ali tem zakonom;

2. pristojnim organom tujih držav, če je tako določeno z mednarodno pogodbo o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki obvezuje Republiko Slovenijo;

3. če je tako določeno v drugih mednarodnih pogodbah, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.

28.člen 
(razkritje podatkov zaradi davčne izvršbe)

Davčni organ sme razkriti podatke o posameznem zavezancu za davek, ki so davčna tajnost, zaradi postopka davčne izvršbe. Razkriti se smejo samo podatki, potrebni za izvajanje davčne izvršbe.

29.člen 
(stroški razkritja podatkov)

Davčni organ stroškov pošiljanja oziroma zagotavljanja podatkov upravičenim osebam v skladu s V. poglavjem tega dela zakona ne zaračuna, razen če je tako določeno z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo.

30.člen 
(ravnanje s podatki, ki se štejejo za davčno tajnost, pridobljenimi iz evidenc in registrov davčnih organov)

(1)Osebe, ki so jim bili na podlagi od 22. do 28. člena tega zakona razkriti podatki, ki so davčna tajnost, smejo te podatke uporabiti samo za namene, za katere so jim bili dani.

(2)Osebe iz prvega odstavka tega člena podatkov, ki so davčna tajnost in so jim bili razkriti, ne smejo razkriti tretjim osebam. Navedeni podatki se smejo razkriti na sodnih obravnavah in v sodnih odločbah.

(3)Osebe iz prvega odstavka tega člena morajo zagotavljati enake ukrepe in postopke za varovanje podatkov, ki so davčna tajnost, kot so določeni v 17. členu tega zakona za davčni organ.

(4)Osebe iz prvega odstavka tega člena hranijo podatke, ki so davčna tajnost, do konca postopkov, ki jih vodijo, če ni z zakonom drugače določeno.

(5)Ko prenehajo razlogi za hranjenje podatkov iz četrtega odstavka tega člena, se podatki uradno uničijo.

(6)Če se pridobljeni podatki uporabijo za izdajo drugih dokumentov, so jih te osebe dolžne varovati kot davčno tajnost v rokih, ki so za hrambo teh dokumentov določeni z zakonom, ki ureja določeno področje. Po tem roku se podatki uničijo ali hranijo v skladu s predpisi, ki urejajo arhivsko gradivo in arhive.

31.člen 
(obveznost dokumentiranja)

(1)Osebe, ki so dolžne voditi poslovne knjige in evidence v skladu s tem zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, drugim zakonom ali računovodskim standardom, so jih dolžne voditi tudi za namene izvajanja zakonov o obdavčenju in tega zakona.

(2)Osebe, ki ne vodijo poslovnih knjig in evidenc po prvem odstavku tega člena, so za namene iz prvega odstavka tega člena dolžne voditi poslovne knjige in evidence, ki jih predpiše minister, pristojen za finance.

(3)Plačniki davka iz 58. člena tega zakona so dolžni voditi evidence po posameznem davčnem zavezancu o dohodkih ter o odtegnjenih davkih in druge za pobiranje davkov potrebne evidence, določene s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju.

31.a člen 
(izdaja računov brez uporabe računalniškega programa oziroma elektronske naprave pri gotovinskem poslovanju)

(1) Oseba iz prvega in drugega odstavka 31. člena tega zakona, ki za izdajo računa pri gotovinskem poslovanju ne uporabi računalniškega programa oziroma elektronske naprave, ki je v skladu z 38. členom tega zakona, mora izdati račun iz vezane knjige računov, ki jo predhodno potrdi davčni organ. Ne glede na prejšnji stavek računa iz vezane knjige računov ni treba izdati, če drugi predpisi določajo, da izdaja računa ni obvezna.

(2) Vezana knjiga računov ima enkratno serijsko številko. Serijska številka vezane knjige računov je sestavljena iz identifikacijske oznake izdajatelja in zaporedne številke knjige računov. Identifikacijsko oznako pridobi izdajatelj na podlagi vloge od davčnega organa. Izdajatelj pred izdajo nove serije vezanih knjig računov davčnemu organu posreduje podatke o serijskih številkah vezanih knjig računov. Davčni organ vodi elektronsko evidenco izdanih vezanih knjig računov po posameznem izdajatelju. Evidenca izdanih vezanih knjig računov vsebuje:

– davčno številko izdajatelja;

– ime oziroma naziv izdajatelja;

– naslov oziroma sedež izdajatelja;

– identifikacijsko oznako izdajatelja;

– datum pridobitve identifikacijske oznake izdajatelja;

– datum prenehanja veljavnosti identifikacijske oznake za izdajo vezanih knjig računov;

– serijske številke izdanih vezanih knjig računov in

– datum izdaje vezanih knjig računov po serijskih številkah.

(3) Račun iz vezane knjige računov ima prednatisnjeno serijsko številko vezane knjige računov, zaporedno številko obrazca računov v vezani knjigi računov in podatke v skladu s predpisi, ki urejajo davek na dodano vrednost. Davčni organ vodi elektronsko evidenco potrjenih vezanih knjig računov po posameznem davčnem zavezancu. Evidenca potrjenih vezanih knjig računov vsebuje:

– davčno številko davčnega zavezanca;

– ime oziroma naziv davčnega zavezanca;

– naslov oziroma sedež davčnega zavezanca ali stalno oziroma začasno prebivališče davčnega zavezanca;

– serijsko številko vezane knjige računov in

– datum potrditve vezane knjige računov.

(4) Oseba iz prvega odstavka tega člena mora v vezani knjigi računov hraniti vse izvorne podatke in vse poznejše spremembe izvornih podatkov, če je do takšnih sprememb prišlo, 10 let od dneva izdaje zadnjega računa iz vezane knjige računov.

(5) Podatki iz evidence izdanih vezanih knjig računov in podatki iz evidence potrjenih vezanih knjig računov se hranijo 10 let.

(6) Minister, pristojen za finance, podrobneje določi vsebino, obliko in način potrjevanja vezane knjige računov.

(7) Davčni organ na svojih spletnih straneh objavi podatke o serijskih številkah potrjenih vezanih knjig računov in datum potrditve vezanih knjig računov.

32.člen 
(hranjenje in vodenje dokumentacije)

(1)Dokumenti in evidence (v nadaljnjem besedilu: dokumentacija)iz 31. člena tega zakona se morajo za namene iz prvega odstavka 31. člena tega zakona v fizični oziroma elektronski obliki hraniti do poteka absolutnega zastaralnega roka pravice do izterjave davka, na katerega se nanašajo, če s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju ni drugače določeno.

(2)Če se dokumentacija hrani v elektronski obliki, je treba v obdobju iz prvega odstavka tega člena, davčnemu organu zagotoviti dostop do tako shranjenih podatkov brez povzročanja neupravičenih dodatnih stroškov, in če so izpolnjeni naslednji pogoji:

– podatki, vsebovani v elektronskem dokumentu ali zapisu, so dosegljivi in primerni za poznejšo uporabo,

– podatki so shranjeni v obliki, v kateri so bili oblikovani, poslani ali prejeti,

– iz shranjenega elektronskega sporočila je mogoče ugotoviti, od kod izvira, komu je bilo poslano ter čas in kraj njegovega pošiljanja ali prejema in

– uporabljena tehnologija in postopki v zadostni meri onemogočajo spremembo ali izbris podatkov, oziroma obstaja zanesljivo jamstvo glede nespremenljivosti podatkov oziroma sporočil.

(3)Če se dokumentacija hrani ali vodi v tujini, morajo osebe iz 31. člena tega zakona o tem obvestiti davčni organ v roku deset dni od dneva, ko začne dokumentacijo voditi ali hraniti. Na zahtevo davčnega organa morajo predložiti dokumentacijo davčnemu organu na območju Republike Slovenije v roku in kraju, ki ga določi davčni organ. Če to na podlagi predpisov v tujini ni mogoče, pa predložijo verodostojne prepise.

(4)Če dokumentacija ni vodena v slovenskem jeziku, mora oseba iz 31. člena tega zakona na zahtevo davčnega organa, v roku, ki ga ta določi, predložiti na lastne stroške overjene prevode zahtevane dokumentacije. V primeru, da ta oseba ne predloži prevedenega dokumenta v določenem roku, davčni organ naroči prevod na njegove stroške.

(5)Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se lahko z zakonom o obdavčenju za posamične primere določijo drugačna pravila hrambe in vodenja dokumentacije v tujini oziroma v tujem jeziku.

(6)Oseba iz 31. člena tega zakona, ki preneha, ali njen pravni naslednik, mora ob prenehanju davčni organ obvestiti, kje se hrani dokumentacija oziroma kdo hrani dokumentacijo.

33.člen 
(davčna številka)

(1)Davčnemu zavezancu se na način ter pod pogoji, določenimi s tem zakonom in zakonom, ki ureja finančno upravo, dodeli številka (v nadaljnjem besedilu: davčna številka), ki se uporablja v zvezi z vsemi davki.

(2)Davčna številka se uporablja za enotno opredelitev in povezavo podatkov v evidencah, ki jih vodi Finančna uprava Republike Slovenije.

(3)Z zakonom o obdavčenju se lahko določi, da se za posamezno vrsto davka davčni številki iz prvega odstavka tega člena dodajo dodatne črkovne ali številčne oznake. V tem primeru se za to vrsto davka tako dopolnjena davčna številka uporablja namesto davčne številke iz prvega odstavka tega člena. Določbe glede uporabe davčne številke veljajo tudi za takšno dopolnjeno davčno številko.

(4)Davčna številka se dodeli tudi osebi, ki ni davčni zavezanec, kadar je potrebna v davčnem postopku.

34.člen 
(uporaba davčne številke)

Zavezanec za davek mora davčno številko navesti na:

1. davčni napovedi, obračunu davka, drugih dokumentih in vlogah, naslovljenih na davčni organ;

2. drugih dokumentih, če je tako določeno s tem zakonom, zakonom o obdavčenju ali drugim zakonom.

35.člen 
(uporaba davčne številke v drugih primerih)

(1)Na knjigovodskih listinah, ki se izstavijo kupcem blaga oziroma naročnikom storitev in drugim osebam, mora izdajatelj navesti svojo davčno številko. Davčno številko kupca izdelkov oziroma naročnika storitev pa mora navesti, če je tako določeno z zakonom o obdavčenju ali drugim zakonom.

(2)Fizična oseba mora predložiti svojo davčno številko izplačevalcu dohodkov v vseh primerih, ko prejema dohodke, ne glede na to, v kakšni obliki jih pridobi. Če fizična oseba tega ne stori, se ta dohodek fizični osebi ne sme izplačati.

(3)Vsaka oseba mora ob odprtju računa pri banki ali hranilnici ali pri ponudniku plačilnih storitev po zakonu, ki ureja plačilne storitve, predložiti svojo davčno številko. Ob odprtju skupnega računa morajo davčno številko predložiti vsi imetniki skupnega računa. Davčne številke ni treba predložiti osebi, ki v skladu z zakonom, ki ureja davčni register, ni vpisana v davčni register.

(4)Fizični osebi ni treba predložiti davčne številke v skladu z drugim odstavkom tega člena, če prejme dohodke od druge fizične osebe.

(5)Davčne številke tudi ni treba predložiti izplačevalcu dohodkov pred izplačilom dohodka, če se dohodek izplača fizični osebi, ki se šteje za nerezidenta v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino in nima slovenske davčne številke ter dosega občasne dohodke.

(6)V primeru izplačila dohodka v skladu s prejšnjim odstavkom, mora izplačevalec dohodka ob izplačilu zagotoviti podatke o nerezidentu, najmanj pa osebno ime, naslov, njegovo identifikacijsko številko za davčne namene in državo rezidentstva.

36.člen 
(obveznost nakazovanja plačil in prejemkov na transakcijske račune)

(1)Pravne in druge osebe, samostojni podjetniki posamezniki, posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, upravni in drugi državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil morajo plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila prejemnikom nakazovati na njihove transakcijske račune, odprte pri ponudnikih plačilnih storitev.

(2)Ne glede na prvi odstavek tega člena se plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila ne nakazujejo na transakcijske račune, če gre za plačila v manjših zneskih ali če je drugače zagotovljena evidenca o teh plačilih.

(3)Minister, pristojen za finance, podrobneje določi, v katerih primerih iz drugega odstavka tega člena se plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila ne nakazujejo na transakcijske račune.

37.člen 
(obveznost ponudnikov plačilnih storitev ter subjektov vpisa v poslovni register)

(1)Ponudniki plačilnih storitev:

1. smejo, razen v primerih iz petega oziroma šestega odstavka 35. člena tega zakona, odpirati transakcijske račune pravnih in fizičnih oseb le ob predložitvi njihove davčne številke, če so ti vpisani v davčni register;

2. smejo izvršiti predložene plačilne naloge za plačilo davkov samo, če je na njih navedena davčna številka zavezanca za davek in drugi podatki, ki so v skladu z zakonom, ki ureja plačilne storitve, potrebni za plačevanje in razporejanje javnofinančnih prihodkov;

3. morajo predložene plačilne naloge za plačilo davkov izvrševati isti dan, ko je bil sprejet nalog za plačilo, razen če je bil nalog za plačilo preklican ali je prenehal veljati.

(2)Ponudniki plačilnih storitev davčnemu organu pošljejo tudi podatke o transakcijskih računih fizičnih oseb in o prilivih teh oseb na teh računih zaradi pridobivanja podatkov, potrebnih za pobiranje davkov. Podatki o odlivih se pošljejo na posebno zahtevo davčnega organa. Minister, pristojen za finance, določi roke, vsebino in način pošiljanja teh podatkov.

(3) Osebe iz 31.člena tega zakona morajo imeti pri ponudniku plačilnih storitev odprt transakcijski račun.

38.člen 
(elektronsko obdelovanje podatkov)

(1)Zavezanci za davek, ki elektronsko obdelujejo podatke, morajo na zahtevo davčnega organa zagotoviti:

1. izpis podatkov iz svojih elektronsko vodenih poslovnih knjig in evidenc v urejenih strukturiranih računalniških datotekah v standardni obliki, ki omogoča preprosto nadaljnje elektronsko obdelovanje podatkov;

2. dostop in vpogled v podatke v svojih elektronsko vodenih poslovnih knjigah in evidencah;

3. dostop in vpogled v programsko in strojno opremo ter baze podatkov, ki se uporabljajo v okviru sistema za elektronsko vodenje poslovnih knjig in evidenc, ter omogočiti preizkušanje ustreznosti elektronskih programov in elektronske obdelave podatkov.

(2)Zagotavljanje podatkov in dostopi po prvem odstavku tega člena morajo biti zagotovljeni na enega izmed naslednjih načinov:

1. na elektronskih medijih,

2. z uporabo sodobnih telekomunikacijskih storitev,

3. z neposrednim priklopom davčnega organa v sistem zavezanca za davek (lokalni priklop)ali

4. s posrednim priklopom davčnega organa v sistem zavezanca za davek prek telekomunikacijskih poti (oddaljeni priklop).

(3)V primerih iz drugega odstavka tega člena je treba zagotoviti ustrezno stopnjo zaščite, varovanja zaupnosti in celovitosti podatkov.

(4)Zavezanec za davek, ki želi elektronsko obdelovati podatke za davčne namene, mora:

1. podatke, ki jih izdela ali prejme v elektronskem formatu, hraniti v elektronskem formatu in omogočiti dostop do njih v elektronskem formatu;

2. zagotoviti berljivost izvornih podatkov;

3. zagotoviti urejeno hranjenje podatkov za predpisano obdobje;

4. zagotoviti dostop do elektronsko vodenih poslovnih knjig in evidenc tudi, če so shranjene v elektronski obliki pri drugih osebah ali v drugi državi;

5. hraniti podatke v primerni obliki, ki omogoča inšpiciranje v razumnem času.

(5)Če zavezanec za davek pri svojem delu uporablja elektronsko poslovanje, mora zagotoviti avtentičnost izdanih dokumentov in izdajatelja ter celovitost vsebine izdanih dokumentov.

(6)Zavezanec za davek mora davčnemu organu na njegovo zahtevo dati na razpolago dokumentacijo, iz katere je razviden popolni opis elektronskega sistema za vodenje poslovnih knjig in evidenc. Dokumentacija mora vsebovati predvsem opise:

1. elektronske rešitve (zasnova, zgradba in delovanje);

2. podsistemov in datotek (vsebina, struktura, relacije);

3. funkcionalnih postopkov v okviru elektronskih rešitev;

4. kontrol, ki zagotavljajo pravilno in zanesljivo delovanje elektronskih rešitev;

5. kontrol, ki preprečujejo nepooblaščeno dodajanje, spreminjanje ali brisanje hranjenih elektronskih zapisov.

(7)Vsaka sprememba elektronske rešitve (elektronskih programov, postopkov in datotek)mora biti dokumentirana v časovnem zaporedju nastanka spremembe, skupaj z vzrokom, vrsto, posledico in datumom spremembe.

(8) Zavezanec za davek ne sme imeti ali uporabljati računalniškega programa ali elektronske naprave, ki omogoča brisanje, prilagajanje, popravljanje, razveljavljanje, nadomeščanje, dodajanje, skrivanje ali kakršno koli drugačno spreminjanje katerega koli zapisa, shranjenega v napravi ali na drugem mediju, brez hrambe izvornih podatkov in vseh poznejših sprememb. Zavezanec za davek mora zagotoviti izpis izvornih podatkov in vseh sprememb izvornih podatkov, če je do takih sprememb prišlo.

(9) Proizvajalec oziroma dobavitelj oziroma vzdrževalec računalniškega programa, elektronske naprave ali informacijskega sistema ne sme zavezancem za davek zagotoviti ali omogočiti uporabe računalniškega programa, elektronske naprave ali informacijskega sistema, ki v trenutku prodaje, predaje v uporabo ali namestitve omogoča brisanje, prilagajanje, popravljanje, razveljavljanje, nadomeščanje, dodajanje, skrivanje ali kakršno koli drugačno spreminjanje katerega koli zapisa, shranjenega v informacijskem sistemu, napravi ali na drugem mediju, brez hrambe izvornih podatkov in vseh poznejših sprememb.

(10)Minister, pristojen za finance, predpiše podrobnejšo vsebino, obliko, način in roke za predložitev izpisa podatkov iz elektronsko vodenih poslovnih knjig in evidenc zavezanca za davek ter obvezne vmesnike za dostop in vpogled v podatke v elektronsko vodenih poslovnih knjigah in evidencah zavezanca za davek.

(11) Minister, pristojen za finance, za izvajanje osmega in devetega odstavka tega člena podrobneje predpiše zahteve za računalniške programe in elektronske naprave, upravljanje in delovanje informacijskega sistema ter vsebino, obliko, način in roke za predložitev podatkov.

39.člen 
(obveznost dajanja podatkov)

(1)Osebe iz 31. člena tega zakona ter druge osebe, ki so z zakonom pooblaščene, da vzpostavijo, vodijo in vzdržujejo zbirke podatkov, registre ali druge evidence, morajo davčnemu organu dati na razpolago vse podatke, potrebne za pobiranje davkov, ter omogočiti davčnemu organu vpogled v svojo dokumentacijo. Na razpolago morajo dati tudi vso dokumentacijo, ki jo vodijo, in zbirke podatkov, ki jih vodijo v obliki registrov, evidenc ali zbirov podatkov, ne glede na to, ali so z zakonom predpisane kot obvezne, in informacije, ki so pomembne pri odmeri davka, vključno s svojo davčno številko in davčnimi številkami drugih oseb, s katerimi morajo razpolagati v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju.

(2)Davčni organ pridobiva podatke v skladu s prvim odstavkom tega člena:

1. avtomatično, če je tak način dajanja podatkov in vrsta zahtevanih podatkov določena s tem zakonom, zakonom, ki ureja finančno upravo, in zakonom o obdavčenju,

2. na pisno zahtevo, če ni s tem zakonom drugače določeno, ali

3. na kraju samem.

40.člen 
(zagotavljanje dokumentacije povezanih oseb)

Oseba iz 31. člena tega zakona ter druge osebe, ki so z zakonom pooblaščene, da vzpostavijo, vodijo in vzdržujejo zbirke podatkov, registre ali druge evidence, morajo davčnemu organu na njegovo zahtevo zagotoviti dokumentacijo, s katero razpolaga povezana oseba, določena z zakonom o obdavčenju, ki ni ustanovljena v Republiki Sloveniji ali ne prebiva v Republiki Sloveniji.

41.člen 
(obveznost fizičnih oseb)

Fizične osebe morajo na zahtevo davčnega organa dati podatke in dokumentacijo, s katerimi razpolagajo, če imajo ti podatki ali dokumentacija vpliv na njihovo davčno obveznost ali davčno izvršbo oziroma davčno obveznost drugih zavezancev za davek ali na davčno izvršbo obveznosti pri teh zavezancih za davek. Fizične osebe morajo dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost, hraniti najmanj pet let po poteku leta, na katerega se davčna obveznost nanaša.

42.člen 
(elektronski prenos podatkov)

V razmerjih med davčnim organom in zavezanci za davek, ponudniki plačilnih storitev, bankami ali hranilnicami lahko davčni organ na zahtevo s sklepom dovoli uporabo elektronskega prenosa podatkov, če ni z zakonom drugače določeno.

43.člen 
(stroški dajanja podatkov)

Stroški dajanja podatkov in informacij ter predlaganja dokumentacije po tem zakonu se davčnemu organu ne zaračunajo.

68.člen 
(odmera davka v posebnih primerih)

(1)Davčni organ lahko ugotovi predmet obdavčitve s cenitvijo in na tej podlagi odmeri davek, če:

– zavezanec za davek ne vloži davčne napovedi ali ne predloži obračuna davka davčnemu organu ali ju vloži oziroma predloži brez podatkov, potrebnih za ugotovitev davčne obveznosti;

– fizična oseba ne napove dohodkov;

– ugotovi, da temelji davčna napoved oziroma obračun davka na neresničnih ali nepravilnih podatkih;

– ugotovi, da napovedani prihodki oziroma prihodki, izkazani v obračunu davka, niso sorazmerni napovedanim odhodkom oziroma odhodkom, izkazanim v davčnem obračunu, razen če davčni zavezanec navede upravičene razloge;

– zavezanec za davek na zahtevo davčnega organa ne predloži poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi, ali so knjige in evidence vsebinsko napačne ali če kažejo take bistvene formalne pomanjkljivosti, ki upravičujejo dvom o njihovi vsebinski pravilnosti;

– delodajalec ne predloži podatkov o davčnem odtegljaju od dohodkov iz zaposlitve.

(2)Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo.

(3)Če je davčnemu organu poznan del prihodkov ali del odhodkov, se verjetna davčna osnova lahko določi na podlagi uradnih podatkov in podatkov, ki jih davčni organ zbere v ugotovitvenem postopku v zvezi z zavezancem za davek, njegovimi družinskimi člani in povezanimi osebami, kot so podatki o številu zaposlenih, izplačanih plačah in drugih dohodkih iz zaposlitve, prihodkih in odhodkih, opravljenih dobavah, nabavah in storitvah, vrednosti premoženja, in drugih zunanjih znakov posedovanja premoženja, proizvodnih kapacitetah oziroma opremljenosti ter lokaciji poslovnih in stanovanjskih prostorov, številu najemnikov ter obdobju oddajanja v najem.

(4)Če davčni organ nima na razpolago podatkov iz tretjega odstavka tega člena, oceni davčno osnovo z uporabo podatkov iz tretjega odstavka tega člena pri zavezancih za davek, ki so v istem davčnem obdobju in v podobnih okoliščinah opravljali enako ali podobno dejavnost oziroma opravljali enake ali podobne dobave in storitve oziroma dosegali primerljive vrste dohodkov. V tem primeru davčni organ odmeri davek za davčno obdobje, kot je določeno z zakonom o obdavčenju od ocenjene davčne osnove.

(5)Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po tem členu se zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja.

(6) Ne glede na določbe zakonov o obdavčenju, se pri ugotavljanju davčne osnove od dohodka iz dejavnosti ali dobička iz kapitala za davčna leta po obdobjih, za katera se je odmeril davek po tem členu, davčna osnova ne more zmanjševati zaradi uveljavljanja nepokritih davčnih izgub ali neizkoriščenih delov negativne razlike med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi (izguba), ugotovljenih v obdobjih, za katera se je odmeril davek po tem členu.

68.a člen 
(odmera davka od nenapovedanih dohodkov)

(1) Poleg primerov iz 68. člena tega zakona lahko davčni organ ugotovi predmet obdavčitve s cenitvijo tudi, če davčni organ ugotovi, da:

– davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki znatno presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal,

– je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, trošenjem davčnega zavezanca – fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe.

(2) V primerih iz prejšnjega odstavka se davek odmeri od davčne osnove, ki je enaka ugotovljeni razliki med vrednostjo premoženja, zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, od katerih je bil odmerjen ali obračunan davek, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo.

(3) Postopek po tem členu se uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih desetih let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden.

(4) Od davčne osnove, ugotovljene po drugem odstavku tega člena, se izračuna in plača davek po 70% stopnji, ki se šteje za dokončen davek.

(5) Davčna osnova, določena v drugem odstavku tega člena, se zniža, če zavezanec – fizična oseba dokaže, da je nižja.

(6) Ne glede na določbe zakonov o obdavčenju se pri ugotavljanju davčne osnove od dohodka iz dejavnosti ali dobička iz kapitala za davčna leta po obdobjih, za katera se je odmeril davek po tem členu, davčna osnova ne more zmanjševati zaradi uveljavljanja nepokritih davčnih izgub ali neizkoriščenih delov negativne razlike med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi (izguba), ugotovljenih v obdobjih, za katera se je odmeril davek po tem členu.

69.člen 
(prijava premoženja)

(1)V primerih iz 68. in 68.a člena tega zakona sme davčni organ pozvati posameznega davčnega zavezanca – fizično osebo, da predloži davčnemu organu podatke o svojem premoženju ali delih premoženja in dohodkih (v nadaljnjem besedilu: prijava premoženja).

(2)V prijavi premoženja mora davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena navesti premoženje, ki ga ima v lasti, in sicer:

1. nepremičnine;

2. pravice na nepremičninah in druge premoženjske pravice;

3. premičnine, ki posamično presegajo vrednost 10.000 eurov;

4. deleže v gospodarskih družbah, zadrugah in drugih oblikah organiziranja, katerih vrednost presega skupaj 10.000 eurov;

5. gotovino in denarna sredstva na računih v bankah in hranilnicah;

6. terjatve in obveznosti iz naslova obligacijskih razmerij, če presegajo 3.000 eurov;

7. dohodke po zakonu o obdavčenju.

(3)Rezident Republike Slovenije prijavi premoženje iz drugega odstavka tega člena, ki se nahaja v Republiki Sloveniji in izven Republike Slovenije, nerezident Republike Slovenije pa premoženje, ki se nahaja v Republiki Sloveniji.

(4)V prijavi premoženja se navedejo količina oziroma število enot premoženja ter vrednost posamezne enote premoženja ob pridobitvi, čas in pravni temelj pridobitve posamezne enote premoženja. Davčni zavezanec mora premoženje na poziv davčnega organa dokazati.

(5)V prijavi premoženja se lahko navede tudi drugo premoženje, ki ni navedeno v drugem odstavku tega člena.

(6)Davčni organ lahko od istega davčnega zavezanca zahteva predložitev prijave premoženja ali delov premoženja največ enkrat letno.

(7)Če davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena živi v zakonski zvezi oziroma v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo oziroma v registrirani istospolni partnerski skupnosti, prijavi premoženje tudi zakonec oziroma oseba, ki živi z davčnim zavezancem v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo oziroma oseba, ki živi z davčnim zavezancem v registrirani istospolni partnerski skupnosti.

(8)Premoženje otroka do 18. leta starosti se prijavi v prijavi premoženja staršev oziroma skrbnikov.

(9)Če prijava premoženja ne zajema predpisanih podatkov, se kot prijavljena vrednost premoženja šteje le vrednost gospodinjske opreme, vrednost običajnih uporabnih predmetov in osebnih predmetov, ki so v lasti fizične osebe, vendar največ do zneska 20.000 eurov.

(10)Za premoženje, ki ga fizična oseba ne prijavi v prijavi premoženja, se šteje, da je pridobljeno v obdobju od zadnje prijave premoženja, če fizična oseba ne dokaže drugače.

(11)Prijavo premoženja iz prvega odstavka tega člena sme davčni organ uporabiti le za oceno davčne osnove za davke od dohodkov fizičnih oseb.